Temelji zaplankanosti...1

Že nekaj časa stoji, ne da bi zanimanje vzbudil, rokopis, ki sem se ga odločil, po delih, na ogled (iz)postaviti. Kakopak, v njem ni vodilna tema seks, ali obrekovanje, politično zdraharstvo...nič takega torej, kar privlači povprečno/ega, celo večinsko/ega slovensko/ega bralko, bralca. Nezanimivo, tržno predvsem, branje...

Imam smolo. Sem drugačen. In tudi pišem drugače, predvsem ne tako, kot je ali bi bilo večini všeč. Je pa všeč nekaterim, kar mi zadošča. Zlasti, ker so med temi nekaterimi ljudje, ki mi pomenijo in jih spoštujem. Bolj kot ljudstvo pljuva po njih, bolj so mi ljubi...

Besedilo, ki ga bo morebitni naključnež, morda celo namernež, tu prebiral, morda celo prebral, ne želi biti zgodovinski oris česarkoli, še najmanj zgodovine, razvoja dvonogega bitja. O tem ni veliko pisati, po moje, ker je to bitje, z izjemo tehničnih sprememb in določenih odpadlih delov, ki so ga nekoč "krasili", na stopnji, na kateri se dejansko ne (z)more hvaliti s svojo razvitostjo. Tudi ne želim podajati nekih Resnic in "edino možnih razlag", saj je na svetu že itak preveč bebcev, ki "vedo", vse, pa to razlagajo in kot "sveto vedenje" ponujajo, in še več tistih, ki tem bebcem celo verjamejo. Bog pomagaj, vzdihnem, ob teh in takšnih, če jim je lastna neumnost največji dosežek, ki ga v svojem življenju zmorejo izkaz(ov)ati, potem - naj uživajo! Ne, to, kar tu ponujam, v branje, je zgolj razmišljanje o nečem, kar sam imenujem "dvonožec", pa o določenih zadevah, ki iz tega dvonogega izhajajo. Skratka, gre za, kakor je tudi v samem naslovu izpostavljeno, malce šaljivo, predvsem pikro razmišljanje o "resnih stvareh", skozi moje oči in dojemanja oblikovano, pa bi kljub vsem pomanjkljivostim, ki bi se jih dalo poočitati, težko odstopil od trditev, ki jih besedilo vsebuje.

Pa začnem...

Temelji zaplankanosti ali neresno resno iskanje zrna resnice v resno neresnih stvareh

Uvodna beseda

Svet, kakršen se nam kaže, je v glavah. Nastal v dolgih tisočletjih, ko so spoznanja izpodrivala neznano in vse manj prostora prepuščala nekim nadnaravnim silam in bogovom, ki bi jih dokončna osveščenost človeškega uma utegnila za vselej pokopati.

Do česar pa, zagotovo, ne bo prišlo, saj človeško bitje, kljub (zvečine neizkoriščenim) umskim danostim, po poti razvoja od primitivca do viška domnevnega stvarstva hodi z izjemno kratkimi koraki. Pa ne bo uspelo koristno in v smeri optimalne dovršenosti ujeti čas, ki je že tako odmerjeno dan na razpolago.

Bistvo povprečnega dvonožca krasi več elementov, med katerimi najbolj izstopajo agresivnost, nenasitnost in želja po varnosti. O agresivnosti je bilo že veliko zapisanega, pa je na teh straneh ne omenjam več, kot je nujno potrebno in zgolj ob obravnavi temeljnih težav, ki (za sedaj še več kot le uspešno) zavirajo človekovo samoizpopolnitev in dosego takšnega stanja, v katerem bo človek kot posameznik postavljen v ospredje in osredje tega sveta. In le kot tak opravičil nakazano možnost, da bi dejansko postal vrhunec med bitji tega planeta. Tudi nenasitnost je več kot nazorno prisotna na slehernem koraku in v slednjem okolju ter kot taka znana in dana vsem, ki nenehno težijo k več in preko celo najširših meja potrebnega. Zatorej tudi o njej zgolj sproti.

Želja po varnosti. Potreba in grožnja hkrati. Izkaz majhnosti in posledica moči. Vsekakor pa temeljna sila, ki razmejuje vse kar se pusti razmejevati in ločuje na nas in vas ter njih. Ter kot takšna pogojuje svoje nasprotje, ki smo mu tekom človekove zgodovine nenehno priča in zanj še nihče ni našel zdravila. Da, prav o tej prvinski želji po varnosti, ki nevede in nehote sili v omejevanja že tako omejenega uma, bodo zvečine tekle besede v tej knjigi.

Človek žival

Zaradi pomanjkanja podatkov je nemogoče z gotovostjo definirati bitje, ki ga spoznavamo kot prvo stopnico v razvoju sodobnega dvonožca. Tako obstajajo trditve, ki bolj kot v sfero dognanj in dejstev sodijo na področje domnev in ugibanj. Do katerih se lahko dokopljemo s pomočjo odkritih drobcev tistega časa, opazovanja življenja drugih bitij in spoznanj, izhajajočih iz sedanjosti, v kateri del populacije še vedno izkazuje neke vedenjske drugačnosti, ki bi jih lahko pripisali prvinskosti, značilnostim, ki so veljale preden je človek samemu sebi pričel razmejevati svet.

Znanstveniki človeka delijo na dvoje. Na naravno in na socialno bitje. In ker je socialnost posledična, vsaj napram naravi kot taki, je moč sklepati, da je na samem začetku človek živel življenje samotarja, ki je iskal različne možnosti in oblike povezovanja izključno tedaj, kadar se je za kaj takega izkazala potreba. Potreba po parjenju, lovu ali zaščiti.

Potemtakem je bil človek v začetku bolj ali manj individualist, prisiljen živeti v okviru lastnih, tako umskih, kakor tudi fizičnih danosti. Za razliko od sodobnega dvonožca, ki so mu zgodovinske okoliščine tisto prvinsko naravnost dobesedno izničile in je zmožen obstajati izključno v tropu sebi enakih.

Trditev o človeku samotarju se da podkrepiti na relativno lahek način. Najprej, upoštevaje osnovno potrebo slehernega bitja po hrani in z dejstvom, da je bil naš prvi prednik, ki je vlekel črto ločnico med seboj in živaljo, vsejed. Človek se je pojavil v času, ko je bilo življenje, tudi rastlinsko, na našem planetu v razcvetu in je bila hrana dobesedno na dosegu roke. Bodisi rastlinje, bodisi mrhovina, žuželke, ptičja jajca in podobno. Zaradi česar ni potreboval združevanja z drugimi, da bi se prehranil. Celo nasprotno, samemu sebi je bil v svojem prehranskem svetu zadosten in je sorodnega odžiralca naravnih danosti prej obravnaval kot neželenega tekmeca in ne kot dobrodošlega sojedca.

Kot posameznik je bil tudi varnejši. Ni se mu bilo treba ozirati na druge in skrbeti zanje, dovolj je bilo, da je pravočasno zaznal nevarnost in se bodisi potuhnil, bodisi jo odkuril na varno. Ki ga je dosegel bistveno lažje, kot bi ga dosegla skupina, pa čeprav še tako majhna, a kljub temu misleča in delujoča na različne načine. Čeprav zgolj v odtenkih, a dovolj, da je bila hitreje zaznana. Teorija o kolektivni varnosti, ki jo mnogi pripisujejo, denimo, ribjim ali ptičjim jatam, v konkretnem primeru odpade, saj človek v svojih začetnih časih ni dosegal ustrezne številčnosti, ki bi mu bistveno povečevala, na račun drugih članov skupnosti, možnosti preživetja.

Skratka, človek, no, vsaj samec človeka, je bil, prej kot združevanju, po vsej verjetnosti nagnjen k samotarskemu življenju, pri čemer je poiskal godno samico zgolj in izključno za potrebe zadovoljevanja svoje sle. Za razliko od samice, ki je bila že zaradi svoje materinske vloge obsojena del svojega življenja preživeti v manjših skupinah. Pri čemer gre soditi, da so bili človeški mladiči ob prvi priložnosti postavljeni na lastne noge in v nek lasten svet. Upoštevaje, da ni dolgo tega, ko je življenjska doba znašala približno trideset let, lahko domnevamo, da se je ta osamosvojitev človeškega mladiča pričela že pri petih, šestih letih njegovega življenja.

Človek je torej, v svoji naravi, individualist. Kar dokazuje nemajhno število sodobnih primerkov, ki so, sledeč lastnemu individualizmu, lahko tudi sebičnosti, če želite, spregledali danosti razvoja in iščejo skupnost zgolj in izključno tedaj, kadar se za to v njih samih izkaže potreba. Bodisi po paritvi, bodisi po pridobitvi določene varnosti.

Človek socialno bitje

Za razvoj nekih čustvenih vezi je potreben čas. Razen vezi med materjo in otrokom, za katero je, zaradi potrebe po ohranitvi vrste, poskrbela že narava. Načeloma vsaj. Da zadeva ni povsem samoumevna dokazujejo tudi aktivnosti, ki jih je človek, že na stopnji kombiniranega, torej  naravno-socialnega bitja, sprejel v obliki norm in predpisov, s katerimi je materi kot taki preprečil dopustnost otrokove zavrnitve. Kar mu je, upoštevaje premnoge primere neprimernega ravnanja (ne le mater) z lastnimi otroci, uspelo v omejenem obsegu.

So združevanja, ki so posledica naravnih sil in tista, ki pa jih je že moč pripisati drugemu, torej skvarjenemu delu človeškega bitja in temeljijo na preračunljivosti. Na čutenju, torej, ki ni usmerjeno v dobro drugih, pač pa teži izključno ali vsaj predvsem v zadovoljevanje lastnih interesov. Takšna ravnanja so, denimo, politična opredeljevanja posameznikov, ki trajajo toliko časa, kolikor nosijo nagrade. Pa čeprav zgolj v občutku nekakšnega trhlega in v konkretnih primerih nič kaj materialno oprijemljivo nudečega zmagoslavja.

Sleherno obilje neizogibno vodi do predvsem številčnega razvoja vrste in s tem posledično do nastanka določenih težav. Če zapišem povsem poenostavljeno. Mobilnost naših praprednikov je bila relativno omejena in je nehote privedla do gostejše naseljenosti določenega področja, s tem pa tudi do boja za hrano. Ali vodni vir, če želite. In kakor se je dogajalo s človekom, se je dogajalo tudi z drugimi bitji, ne nazadnje tudi s plenilci, katerih plen je bil tudi dvonožec. Zapisano je zadostno dejstvo za domnevo, da se je v tistih časih kot osnovna izkazala potreba po varnosti, v obliki bodisi obrambe, bodisi uspešnejšega boja za naravne danosti napram konkurentom. Težko bi namreč bilo trditi, da je človek na tedanji stopnji svojega razvoja občutil čutenja, ki jih danes opisujemo s pojmom starševska skrb. Kar pa še ne pomeni, da samica ni občutila in izkazala prizadetosti ob izgubi mladiča. Ki jo je, ne nazadnje, zaznati tudi pri razvitejših živalskih vrstah še dandanes in jo gre pripisati izključno naravni plati živih bitij in ne socialni.

Kakorkoli že, zahvaljujoč spremembam v naravi je prišlo do tega, da se je dvonogo bitje pričelo združevati v sprva majhne, kasneje pa vse večje skupine. V katerih je odkrivalo določene prednosti, tako po vprašanju zagotavljanja temeljnih pogojev obstoja, kakor, ne nazadnje, tešenja osnovnih potreb telesa, med katere gotovo sodi tudi potreba po rednem občevanju. Kar je moč podkrepiti z dejstvom, da je v današnjih časih rodnost najvišja prav v revnih predelih sveta, pri čemer gre, po vsej verjetnosti, za posledico naravnega gona po samoohranitvi in manj zazavestno ravnanje, saj bi le to bilo, v danih okoliščinah, vse prej kot umno.

Na pričujoč način so nastajale skupine, rodovi, klani, družine in nazadnje tudi narodi in države. In človek se je pričel iz naravnega bitja leviti v naravno-socialno. Tedaj, pač, ko je ugotovil, da združevanje, poleg slabosti, prinaša tudi določene prednosti. In s slehernim korakom na poti združevanja je postal vse manj svoj in vse bolj le delček neke celote, ki je v svoji zaokroženosti mnogokrat stremeča k neki samozadostnosti in ji slehernik predstavlja zgolj in izključno način lastne ohranitve. In tu smo že pri vprašanjih, ki se v pričujočem rokopisu kažejo kot temeljna in jih je moč deliti na vprašanja političnih skupin, naroda in države kot oblik razdeljevanja, razmejevanja in – omejevanja. Tako navzven kot tudi navznoter, v človeku samem.

Se nadaljuje...