Temelji zaplankanosti...9

Nadaljevanje...

Socialna država

Med temeljnimi človekovimi pravicami, celo na prvem mestu, je pravica do človeka dostojnega življenja. Lahko bi celo dejali, tako v poenostavljenem zapisu, da omenjena pravica vključuje vse ostale pravice, ki bi se v tem primeru pisale kot – podpravice. Vendar bi bila takšna trditev tvegano početje, saj bi z ne dovolj natančno opredelitvijo predmetnih pravic kmalu prišli do tega, da bi jih zainteresirani še bolj medlo in neoprijemljivo tolmačili, kot jih že sedaj.

Tako med temeljne štejemo pravico do dela, zdravstvenega varstva, osnovnih bivanjskih razmer, šolanja in vse ostale, med katerimi pravica do enakosti pred zakonom ne sme biti na poslednjem mestu. Pravzaprav nobena od človekovih pravic ne sme biti na poslednjem mestu, tudi tista ne, ki se izkazuje v pričakovanjih do države, da bo le-ta vse svoje državljane (in celo tiste posameznike, ki zgolj na osnovi ustreznih administrativnih dejstev začasno bivajo na njenih tleh) obravnavala enakovredno, kot pripadnike človeškega rodu in že s tem upravičence do ustrezne obravnave. Na osnovi poznavanja lastnih pravic temeljijo tudi naša pričakovanja do države, na osnovi le-teh, konkretneje tistega neuresničenega dela pa tudi odnos, ki ga nekateri ocenjujejo kot nasprotje od domoljubja. Takšen odnos nezadovoljstva je namreč kritičen, medtem ko pravoverno domoljubje v vsej svoji bebavi interpretaciji terja zgolj in izključno slepo predanost.

Naša omejevalna državna združba je, k sreči, socialna. K sreči, poudarjam! Kajti kaj bi šele bilo z deset tisočimi, ki zaznavajo, da so ostali brez možnosti udejanjanja pravice do dela, in posledično, zaradi materialnih nezmožnosti tudi do katere dodatne pravice, ko jim ne bi prav ta država blagohotno izkazovala, predvsem pa redno, mesečno, svojega usmiljenja?! Na osnovi katerega bi se dalo, tako, zlobno, domnevati, da je naša država milostna, ne pa socialna, a kljub temu.

Zanimivo, a težnje nekdaj nezadovoljnega dela populacije so privedle do sprememb, ki, poleg njegovega sedanjega zadovoljstva, porajajo nezadovoljstvo množic, ki se, resnici na ljubo, z razvojem naše demokracije in tržne naravnanosti veča iz dneva v dan. In to na objektivno sprejemljivih temeljih. Dočim v nekdanjih časih, ki so porajali nezadovoljstvo že omenjenega dela, ni bilo opaženo, saj so dela zmožni imeli ne le pravico do dela, pač pa tudi zaposlitev, medtem ko se upokojenci niso iz dneva v dan ubadali z mislijo, če bodo sploh preživotarili v naslednji mesec. No, tudi tu je treba priznati, da je takšno stanje veljalo samo v poslednjih desetletjih režima, ki ga je neusmiljeno in brezobzirno s trdo roko vodil nekdanji samooklicani diktator Tito, ki je v zameno za enoumje ljudstvu, poleg tovarn, gradil stanovanja, vrtce, šole, bolnišnice, pravzaprav kar cela mesta. In ni v svojem trinoštvu dovoljeval niti najenostavnejših razprav o tem, ali naj bodo šolstvo, zdravstvo in podobne storitve plačljive, v prid demokratizaciji in ustoličevanju človekovih pravic, zlasti tiste, da se lahko izkaže v svojih zmožnostih! Da, čudni časi, ki so se, k sreči (in na srečo predvsem nekaterih bistveno zatiranih, ki niti v minulih dvajsetih letih niso uspeli nadoknaditi vsega zamujenega) pričeli razvijati v pravo smer šele po samodržčevi smrti, ko so tedanji republiški veljaki pričeli tekmovati v tem, kdo si bo od skupnega hlebca odrezal večji kos kruha.

Kakor vse ostale danosti so tudi pojmovanja socialne države podvržena zorenju, pa zaradi tega ne bo prav nič čudno, če bomo nekoč, na primer, prišli do spoznanja, da socialnost neke države ni izkazana v miloščini, ki jo v obliki socialne pomoči namenja nemočnim, in s tem ohranja njihovo nemoč in podrejeno, predvsem pa odvisno vlogo, pač pa v tem, da slehernemu dela zmožnemu pripadniku omogoči, da s svojima lastnima rokama zasluži za dostojno preživetje tako sebe, kakor tudi najmanj enega družinskega člana. Pod domnevo, da ne bomo nikdar dosegli stanja, ko si bo eden od partnerjev lahko privoščil ostati doma ter se posvečati vzgoji lastnega podmladka. Kar bi bilo, tako povsem mimogrede, skorajda nujno, upoštevaje konkretne razmere konkretnega okolja. Od resnice odstopajoče bi bilo zapisati, da se tovrstna prizadevanja še ne nakazujejo, zlasti upoštevaje mnenja določenih parlamentarnih opcij, ki v slehernem trenutku izpostavljajo potrebo, da se delomrznežem ukine sleherna pomoč in se jih tako prisili, da se bodo lotili dela. Ki ga je, po njihovi interpretaciji in kriznim časom navkljub v naši državi še vedno dovolj. Pa se nam v konkretnem primeru ni bati, da bi socialni vidik naše države, vključujoč tudi njena prizadevanja na področju človekovih pravic, pristal na nekem nehumanem nivoju, vsaj dotlej, dokler bodote opcije obstajale kot – opcije. In zgolj kot take.

Demokracija

Če bi izbirali najlepšo besedo, ki sede tako navadnemu loleku, kakor prekaljeni barabi ali iznajdljivemu politiku, potem bi se v najožji izbor zagotovo uvrstila beseda – demokracija! Pa ne zato, ker bi se v njej z manjšo predelavo dalo prebrati dejmo-krastija, s poudarkom na krasti, pač pa zaradi preprostega dejstva, da označuje proces, ki je v svojem preprostem bistvu zmožen še tako preprostemu umu ponujati zapletene stvari. Med ostalimi tudi odločanje…

Že upoštevajoč dejstvo, da naj bi bila demokracija sistem, v katerem bi se razvila vladavina ljudstva, kaže na njeno poglavitno pomanjkljivost, zaradi katere v bistvu nikdar ne bo dosegla stopnje lastne dovršenosti in bo, tako kot socializem na poti v komunizem, obstala nedorečena in na pol poti, dokler se ne bo sesula v neko svoje nasprotje. Zaradi identičnih razlogov, zaradi katerih je podobno usodo doživel socializem. Zaradi taistega ljudstva torej. Absurdno je namreč pričakovati, da je v časih, ki terjajo optimalne rešitve ljudstvo zmožno le-te tudi zagotavljati. Pa čeprav brez preštevanja slehernega glasu, saj zadošča že to, da volimo vsi in najraje sebi podobne, če že ne enake. Nianse so pri teh vprašanjih zanemarljive. In ker je večina ljudstva, po vseh znanstvenih tabelah, uvrščena med povprečne in podpovprečne, bodo neizogibno takšne tudi njegove odločitve in bodo takšni tudi sadovi dela tistih, ki jim sivina povprečja nameni svoje zaupanje iz preprostega dejstva, ker so tudi sami povprečni. Zatorej bo demokracija vselej med slabimi rešitvami izbirala slabše in se vse bolj oddaljevala od dobrega, ki bi se utegnilo prikazati kot realnost, v kolikor bi bilo njegovo udejanjanje v rokah boljših. Trditev se na prvi pogled kaže kot skregana z zdravo pametjo, vendar se že na drugi pogled kažejo določena dejstva, ki jo postavljajo na seznam vsaj pogojno uresničljivega, če že ne neizogibne bodočnosti. Zgolj za ponazoritev povedanega tu omenim že obravnavane človekove pravice, za katere lahko mirne vesti zapišem, da so v določenih primerih in upoštevaje to, da se ponašamo s tem, da živimo v domnevno demokratični državi, v bistveno slabšem položaju kot so bilev šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Že nekdanje samoupravljanje in njemu podobni sistemi, ki so tekom zgodovine ljudstvu dajali vidnejšo vlogo v odločanju ali kar neke oblike soodločanja so dokazali, da včasih tudi najlepše sanje, izhajajoče iz načeloma danih možnosti, niso uresničljive. Iz preprostega razloga, ker mora biti pravica do odločanja utemeljena na zavesti o dolžnosti, ki pa kot sleherna obveznost terja ustrezne predpogoje za svojo realizacijo. In narava je kruta, neizprosna mati, ki svojih danosti ne porazdeljuje enakomerno, mednje pa sodijo vse zmožnosti, ki jih človek potrebuje za trezna ravnanja. Če ob tem spregledamo niti ne tako zanemarljivo dejstvo, da je pri odločanju potrebna tudi širina (spo)znanj, ki je načeloma nudena kot možnost, ki pa jo občuten del populacije iz tega ali onega razloga ni zmožen izkoristiti.

Sicer pa je demokracija, tako posplošeno, pesem za ušesa tistih, ki imajo radi, da jo politiki nenehno premlevajo po ustih. Je torej tudi hvaležna žvečilka politikov, zlasti in predvsem tistih, ki se sicer z njo ne morejo kaj prida ponašati, pa morajo njihove besede govoriti namesto njihovih dejanj. Absurdna stanja so, na primer, da se za demokratične deklarirajo stranke, v katerih je skorajda zapovedano identično glasovanje, stranke, v katerih kandidati za najvidnejša mesta kot pogoj lastne kandidature zahtevajo, da nimajo proti kandidata, stranke, ki si ne le prisvajajo tolmačenje človekovih pravic, države in zgodovine in demokratične misli ter duha, pač pa celo z lastnim ravnanjem in ne le v posamičnih primerih izkazujejo prav nasprotje tistega, za kar se sicer, tako deklarativno in pod pretvezo zavzemajo. Stranke, če poenostavim, ki se niso v lastni nezrelosti otresle nedavno prirojenega absolutističnega duha. Nič kaj absurdna pa ni ugotovitev, da takšnim demokratom in njihovim izjavam nasedajo volivci, pač pa je žalostna, kljub trezni presoji in poznavanju njihove hendikepiranosti tako na področju širine duha, kakor tudi širine uma.

Skratka, demokracijo bi se dalo opredeljevati tudi kot neke vrste gledališko igro, pretežno kot farso, ki praviloma nastopi z razkrojem takšne ali drugačne omejevalne združbe, v kateri dejansko odločanje ni dano širšim krogom, in potem v uspešnem procesu lastnega razkrajanja ponovno privede prav do tega istega, do nekega nedemokratičnega sistema, v katerem je vloga ljudske volje sicer podobna ljudski volji v demokraciji, ne obstaja pa nikakršna obveza, da bi jo kdorkoli spoštoval. Kar jo tudi v demokraciji ne, če že ni sila.

Saj bi ne zdržala niti desetletje, ko bi zaplankanost, primitivizem, neukost in neznačajnost usmerjali njene korake.

Se nadaljuje...