Temelji zaplankanosti...8

Nadaljevanje...

Človek kot višek samoodtujevanja

Ob tem ko smo prišli do opisovanja temeljev splošno družbenih aktivnosti, ki se kot možnosti ponujajo slehernemu dvonožcu, ne glede na spol, bi bilo dobro, ko bi vsaj poskusili ugotoviti razloge, zaradi katerih od navedenega ni neke večje, predvsem pa trajne koristi. Pa čeprav zgolj v podobi tega, da se posameznik, iščoč potrjevanje in pritrjevanje ter na vse kriplje prizadevajoč si za pridobitev iskanega ni zmožen umiriti v dosegu najdenega. Tu, ob že omenjenih agresivnosti, nenasitnosti in potrebi po varnosti nastopi še četrti element, ki je v svojem bistvu bistvo vsega naštetega. Človekova razdvojenost ali dvoličnost, če želite.

Zavedajoč se lastne ničevosti in nevrednosti ter potrebe po tem, da bi vsaj samemu sebi zatisnil vid in si na ta način osmislil svoja delovanja, sklicujoč se na graditev neke poti v neko lepšo bodočnost, se je človek razcepil na dvoje. Na védenje o tem, kakšen bi moral biti, če želi, da bi nekoč dejansko zasedal občudovano mesto znotraj obstoječega stvarstva, in na poznavanje lastne podobe, ki ga vsakokrat in nenehno postavlja v luč dvomljive vrednosti, pri čemer se celo izpostavlja vprašanje smiselnosti njegovega obstoja kot takega! In, da bi dosegel vsaj občasne oblive zadovoljstva, si je za cilj zastavil lastno samopodobo in to v tisti njeni obliki, kakršna naj bi bila, ker v danem trenutku to še vedno ni. Kakor sleherni cilj mora biti tudi cilj neke samopodobe lociran, fiksiran, da s spreminjanjem njegovega mesta ni možno vplivati na njegovo oddaljenost drugače kot tako, da je možna vsaj neka logična domneva, da je vse bližje in bližje in je le vprašanje časa, kdaj bo na dosegu roke. In ker na tuzemskem svetu ni bilo primernega načina, da bi se ta cilj opredmetil (si predstavljate, da bi pričeli častiti, na primer, šimpanze, pa čeprav se ti mnogokrat obnašajo pametneje kot mi?!), ga je postavil v višave in s tem ponazoril svojo dejansko oddaljenost od tiste podobe, ki bi se ji človek rad vsaj približal. Tako so nastali bogovi.

Človek je bogovom, ki jih je porodil, pripisal vse tisto, česar sam nima, medtem ko je preostalo zadržal v celoti zase, ker mu pač posamezni poskusi, da bi se vsaj dela svojih slabosti znebil na račun drugih soživali, niso uspeli (hijenam je poskusil prilepiti zahrbtnost, volkovom krvoločnost, papagajem posnemanje oziroma nesmiselno sledenje, lisicam pretkanost, rogatim neumnost…). Tako je dvonožec še dandanes dvoličen, pritlehen, zahrbten, sebičen, popadljiv in še marsikaj drugega, predvsem pa – izgubljen v lastni neumnosti! Seveda se na osnovi opredelitve človekovega značaja postavlja temeljno vprašanje, čemu si je potemtakem sploh izmislil bogove, ko pa je tako neumen, da ve kaj je pri njem samem narobe, hkrati pa ne občuti trdnejšega motiva za to, da bi se podal po ustrezni poti in se znebil svojih slabosti?! Mar so bogovi posledica njegove radovednosti oziroma vedoželjnosti ali, nasprotno, neumnosti? Taiste neumnosti, ki zmore vsaj to, da sama sebi dopoveduje, da njeni cilji nikdar ne bodo doseženi, če ne bo samo sebe vztrajno in v nedogled prepričevala, da bodo.

Temeljna značilnost vedoželjnosti je nezadovoljstvo z razjasnjenim, ki se ji prikazuje kot premalo dovršeno in kot tako nezadostno. Vedoželjnost terja določeno stopnjo inteligentnosti, saj je nesporno dejstvo, da je včasih težje zastavljati umna vprašanja kot pa poiskati odgovore nanje. Vedoželjnost ni zadovoljena z običajnimi »zato«, kar kaže na to, da v omejevalnih združbah, zlasti tistih, v katerih so določene resnice ne le zapovedane, pač pa celo svete in nedotakljive s strani morebitnih vprašanj, torej tudi dvomov in vedoželjnosti kot take, zanjo ni prostora. Iz preprostega razloga, ker je preveč pametna, da bi pristajala na samoukinitev, češ da ni le nepotrebna, pač pa celo dvomljive vrednosti. Po drugi strani pa je neumnost v svoji neomejeni omejenosti dovolj obvladljiva v svoji pasivnosti, pa ji zadošča podajanje takšnih in drugačnih razlag, ki jih sprejema za edine pravilne in verodostojne, ne da bi za hipec podvomila vanje ali si jih vsaj skušala z ustrezno razlago približati doživetemu, torej izkušenemu. Lahko bi potemtakem zapisali, da je sleherna brezpogojna pripadnost omejevalni združbi, v katerikoli njeni podobi, možna zahvaljujoč izključno neumnosti, ki le v interaktivnem odnosu s sorodnimi omejitvami zaživi s polnimi pljuči in si utegne priboriti ustrezno, včasih celo čaščeno mesto. Po sistemu, da je bolje biti prvi med trapi kot zadnji med umnimi.

Seveda bi se dalo odsotnost vedoželjnosti in z njo posledično tudi inteligence ponazoriti tudi z dejstvom, da večino tovrstne populacije bolj zanima, denimo, to, kaj so imeli pri Čezplotniku za kosilo ali komu je Francka nataknila rogove, da o napumpani usodi uboge Micke niti ne govorimo, kot pa to, da bi vsaj za hipec prisluhnili znanosti in odmislili svojo (neumsko) zapovedano reakcijo, na osnovi katere zaničljivo zamahnejo z roko ob Darwinovi teoriji ali trditvi, da obstaja več vesolj, pri čemer ni moč najti bistvenejših razlik med zemljedelcem, obrtnikom ali povsem običajnim doktorjem znanosti, tako imenovanem »foh idiotom«.

Če pod zapisano potegnemo črto, potem zlahka ugotovimo, da neumnemu, hinavskemu, zahrbtnemu, lažnivemu in nesposobnemu človeku niso dane zmožnosti, ki bi ga nekoč pripeljale do želenega mesta oziroma omogočile, da bi postal, vsaj od daleč, podoben bogovom. In obratno – upoštevaje idealiziranost bogov se le-ti napram človeku, z vsemi njegovimi naštetimi lastnostmi kažejo kot nedosegljivi, pa se postavlja osnovno vprašanje o tem, čemu človek sploh stremi k temu, da bi se jim približal, ko pa v naprej ve, da do tega nikdar ne bo prišlo? Odgovor je sila preprost – ker je neumen!

Človekove pravice

Čeprav neumno, dvolično in kaj vem kakšno še, ima sleherno dvonogo bitje pravice, ki naj bi mu jih nihče ne smel odrekati, medtem ko naj bi mu jih bila država celo dolžna zagotavljati. Seveda v odvisnosti od države, od njenega sistema in glasnosti, ki v njej vlada. Namreč, absurdno je dejstvo, da na področju človekovih pravic najglasnejše države prednjačijo v njihovem kršenju, seveda v okviru svojih možnosti. In je, z druge strani, s človekovimi pravicami vse v najlepšem redu prav v tistih državah, ki opredeljevanja o njih ne dovoljujejo, saj jih tam v bistvu sploh ni. Pa kot neobstoječe ne morejo biti kršene.

Človekove pravice ne obstajajo od nekdaj. Pravzaprav je njihov nastanek posledica božje zmotljivosti, kar je moč dokazati s poznavanjem zgodovine, skozi katero so bila vsa tuzemska stanja in odnosi prikazovani kot posledica božje volje. Ki pa se je, vsaj v posameznih primerih tako kaže, nekoliko modificirala in prilagodila sodobnim trendom še nedokončno razvitega dvonogega bitja. Tako je bilo nekoč povsem normalno in moralno, če si je oblastnik prisvojil žensko nedolžnost in celo življenje podjarmljenega, ki v bistvu to niti ni bil, saj je bil, preprosto povedano, lastnina, vredna natanko toliko in toliko časa, kolikor je ustrezalo presoji njegovega lastnika. S takšnim pojmovanjem in izhajajočo realnostjo so soglašale vse takratne omejevalne združbe, pri čemer je z blagoslavljanjem prednjačila tista s področja verskega združevanja. Ki je v zameno za trpljenje in svoj delež pri nabranih materialnih dobrinah nudila uteho onostranskega raja.

V bistvu so človekove pravice izumljene zato, da porajajo dvome v pravičnost njihovega obstoja ali upravičenost, če želite. In da delijo na tiste, ki si jih zaslužijo in one druge, ki jim jih je moč brez slehernega dvoma kršiti, v imenu nekih višjih interesov in načel. Pri tem ponovno igra vodilno vlogo dvonožčeva neumnost, zlasti upoštevaje dejstvo, da se vsi sodobni in predvsem modni demokrati, bolje domnevni demokrati, sklicujejo prav na pravice slehernega posameznika, češ da je na njih utemeljena tudi demokracija, za katero se tako zavzeto potegujejo in borijo ter ob tem tvegajo neizmerna bogastva, celo lastna življenja, po drugi strani pa kar hitijo tekmovati v tem kdo bo uspešneje in z bolj bolečimi posledicami izničil sleherno pravico tistega, ki jim tako ali drugače ne ustreza.

Da je temu dejansko tako pričajo ravnanja omejevalnih združb, pri čemer so v ospredju zlasti tiste politične opcije, ki zase terjajo sleherno pravico, tudi za nazaj, medtem ko bi jih svojim nasprotnikom odrekale po tekočem traku in bi jih celo, torej te svoje nasprotnike, najraje, ko bi se dalo, pometle pod nabrano zgodovinsko podlago. Pri čemer verske omejevalne združbe še vedno niso izjema, pač pa sledijo svoji tisočletni tradiciji, kar je več kot očitno pri določenih obrobnih in brisanih skupinah, v primeru katerih ravnanja političnih podaljškov svojih rok podpirajo z molkom in domnevno nezainteresiranostjo, ki je posledica še bolj domnevne, dejansko pa hlinjene nevednosti, ki je dovzetna izključno za tiste pravice, v katerih udejanjanju najde lasten interes.

Kot osnovna nosilka človekovih pravic je izpostavljena država, pri kateri pa je temeljni problem v tem, da obstajajo posamezniki in skupine, ki se z njo istovetijo meneč, da so njihove zamisli in dejanja edino pravilna in umestna. Tako je zlasti v demokratičnih okoljih, o katerih bo nekaj več besed zapisanih pod poglavjem, ki govori o demokraciji, moč ugotoviti vrtenje v začaranem krogu, saj se vsakokratne vladajoče opcije na sebi specifične načine izkazujejo tudi po vprašanju pravic nasploh. Pri čemer je največji absurd prav v tem, da nevarnost kršenja le-teh najbolj preti, vsaj sledeč razmeram konkretnega okolja, prav s strani tistih sil, ki so prepričane, da so bile v preteklosti najbolj izpostavljene kot brezpravne in tlačene. Vprašanje revanšizma se ob tem ne postavlja na prvo mesto, saj zmotnemu ali celo dvoličnemu pojmovanju moralnosti ne gre kar tako odpisati tovrstnega primata. Na osnovi česar bi lahko sklepali, da so kršitelji človekovih pravic nemoralna bitja in da je njihova nemoralnost toliko večja, čim večje in pogostejše so kršitve, ki jih bodisi sami izkazujejo, bodisi jih omogočajo s svojo pasivno ali celo odklonilno vlogo.

Se nadaljuje...