Temelji zaplankanosti...7

Nadaljevanje...

Priznanja in časti

Kot sem omenil že v predhodnem poglavju, v katerem sem opisoval temeljne lastnosti politikovega značaja, politik čuti prvinsko potrebo po biti nekaj in nekdo. Hkrati pa mu v zavesti še vedno boleče kljuvajo spomini na minulost, v katerih je imel vselej umazane čevlje, kadar se je iz svojega blatnega sveta podal v razvitost. Zaradi tega je prva zahteva slehernega vidnejšega politika, ki si tovrstne zahteve že lahko privošči, da mu ob prihodu in odhodu na določena prizorišča položijo preprogo. Da si tudi slučajno ne bi umazal čevljev, ki se, zloščeni do vrhunca, bleščijo skorajda tako kot bele nogavice, ki mu kukajo iz hlačnic temne, po zadnji modi krojene obleke. Resnici na ljubo je treba priznati, da sčasoma politiki dosežejo določen napredek in pričnejo upoštevati izkušenejša mnenja in svete ter bele nogavice zamenjajo s temnejšimi, v skrajnem in izjemnem primeru s sivimi. Odvisno od siceršnje politikove dnevne obarvanosti.

Ko smo že pri preprogah je potrebno povedati, da so le-te rdeče barve in to zaradi kompleksnosti razlogov, ki jih bomo tukaj skušali na hitro proučiti.

Najprej je hoja po rdečem potrebna za podzavestno pripravljanje politika, da bo v določenih razmerah, ko bi njegova vladavina do njih pripeljala, sposoben hoditi tudi po krvi njemu upornih in odstranjenih elementov. Drug razlog hoje po rdeči preprogi je moč razbrati iz v knjigi že omenjenega dejstva, da rdeča buri, včasih pa tudi vzburja številne pripadnike govejega rodu, pa s prakticiranjem hoje po takšnih preprogah politik sčasoma prične obvladovati lastne občutke in ravnanja celo do te mere, da potlači svoja čustva in si na lica nadane bolj ali manj širok nasmeh, ali vsaj nekaj nasmehu podobnega. Seveda to ne pomeni, da je problem znotraj njega rešen, še začasno ne, a je napredek kljub temu za pozdraviti, ker vsaj za nekaj dragocenega časa, pa čeprav brez realnih osnov, postreže z vtisom, da je politik, ki hodi po rdeči preprogi strpen človek, ki mu le tu in tam pride na misel, da bi koga ubrisal, nabrisal ali izbrisal, sicer pa je, zlasti v domačem okolju, lahko celo prikupen. Tretji razlog rdečine pa je moč zaslediti v določenih okoljih, v katerih posameznikom realnosti druge svetovne vojne še vedno dvigujejo pritisk, pa s trdim korakanjem po rdeči preprogi vsaj na skrivaj domišljeno izvajajo neko minimalno obliko revanšizma, ki se ga sicer javno deklarativno odpovedujejo.

Seveda obstajajo tudi drugi izkazi priznanj in časti, za katere so politiki izjemno dovzetni in jih je moč opažati v paleti priklonov, nagovarjanj z vaša ekscelenca ali z gospod predsednik, puščanja prednosti pri vstopanju ali izstopanju skozi vrata, zlasti, če so ta dovolj ozka, da dve osebi hkrati ne moreta skozi njih, številki ena, ki kot komandna oznaka blesti z uniforme bolj militantnih politikov, pa do odlikovanj, ki rada njihovega nosilca, v kolikor jih ta premore zadostno količino, spremenijo v nekaj, kar je na prvi pogled zelo podobno novoletni jelki – vzravnano, čokato in z več ali manj odpadajočimi iglicami…

Kakopak se dober politik zaveda tega, da tudi navadni smrtniki vsake toliko potrebujejo izkaze pozornosti, pa del priznanj, za katere sam niti ni zainteresiran, ali pa, preprosto rečeno, niti v sanjah zanje ne bi mogel ustreči osnovnim zahtevanim pogojem, odstopi ljudstvu. Med temi so, denimo, priznanja za športnike in menedžerje leta ter kulturne ustvarjalce, ki imajo ob silni državni skrbi za njihovo delo izjemno čast in veselje, da so še za živega deležni tovrstnih časti.

Če se povrnemo, na kratko, k častem in priznanjem, ki so jih deležni uspešni, predvsem pa vidnejši politiki, ne smemo pozabiti tudi na tisto poslednjo čast, ki jo izkažejo politiku ob njegovem pogrebu, ko na posebnih blazinicah nosijo njegova odlikovanja, ga na pot pospremijo z zateženimi, predvsem pa v nebo vpijočimi govori in z zastavami ter se na koncu trumoma prepričajo, da ga zares ni več med živimi. Navadno je ob zaključku takšnega pogreba v bližnjih lokalih med ljudstvom čutiti določeno olajšanje.

Civilna družba

Slehernik, ki želi žeti sadove svojega političnega dela, mora poleg svoje stranke imeti tudi ustrezno civilno družbo. Civilna družba je načeloma neodvisna in suverena skupina ljudi, ki se združuje na osnovi določenega, predvsem pa skupnega interesa. In ker vemo, kako je z neodvisnostjo in suverenostjo na demokratičnih tleh, nam niti ni tako težko razumeti trditev, da je civilna družba v bistvu podaljšana roka te ali one politične stranke. Le da ima politična stranka uniformirane civiliste, medtem ko ima civilna družba civilne uniformirance.

Obstajajo različne civilne družbe, pa naj se to v prostoru neke skupne družbe še tako čudno sliši. Razlikujejo se tako po času svojega trajanja, po aktivnosti in sestavi, kakor tudi po nazorsko-političnih prepričanjih, s katerimi so utemeljene. Bistvena značilnost vseh pa je v tem, da se znotraj posamezne civilne družbe združujejo ljudje, ki o istih stvareh enako mislijo in potem na svojih zborih prepričujejo prepričane, medtem ko jim le-ti to prepričevanje, bolje utrjevanja prepričanosti poplačajo z gromkim aplavdiranjem, včasih pa celo z vzkliki odobravanja. Odvisno od zagretosti publike za pravo, torej njihovo stvar. Upoštevaje navedeno lahko zlahka zaključimo, da neke prave potrebe po tovrstnem združevanju ni, saj je prepričevanje samega sebe nesmiselno ravnanje, razen v primeru, če bodisi obstaja možnost, da ta prepričanost ni nesporno prepričana (pri čemer bi se tovrstno skrb dalo pojasnjevati z izkustvenimi dognanji metamorfoznih dogajanj na polju prepričanosti v doživeti preteklosti in z izhajajočim strahom glede dejanske utemeljenosti pravoverstva), bodisi da je tovrstno združevanje pogojeno z že omenjano potrebo po biti nekaj in nekdo, pa čeprav v obliki biti viden v delčku sekunde, ki ti ga kamera nameni, ko te kot posameznika mimogrede oplazi med ostalimi navzočimi in nekoliko bolj v podobi nastopača, ki mu zaradi pomanjkanja političnih funkcij oziroma nesposobnosti, da bi se izpostavil na katerem od drugih področij javnega življenja, tudi tovrstni nastopi potešijo slo po tem, da bi bil opažen. Kakorkoli že, temeljni razlogi tovrstnih združevanj so podobni tistim, ki kot povezovalni element delujejo tudi v okviru omejevalnih združb in jih lahko, v značajskem smislu ocenimo vsaj kot – dvomljive.

Seveda obstajajo med temi skupinami tudi razlike po vprašanju intelektualnih zmožnosti njihovih članov, kar se da najbolje ponazoriti s tem, na primer, da samooklicani intelektualci, okinčani z akademskimi nazivi ves večer porabijo za to, da razpravljajo o tem, kdo si je v okviru nekega članka zaslužil pozornost prve, kdo druge ali tretje in kdo četrte časopisne strani. Na prvi pogled gre za nepomembno zadevo, vendar temu vsekakor ni tako. Namreč tisti s prve strani nedvoumno dokazuje, da ima nad medijem, ki objavi zapis o njem, nesporno moč, tisti z druge in tretje, da je njegova moč pogojna in kot takšna omejena, medtem ko tisti s četrte le s težavo pogoltne kruto dejstvo, ki ga uvršča med ostale obrobnosti, niti ne pretirano pomembne za (predvsem normalen) razvoj danosti. A presojo zapisane trditve prepuščam bralcu kot posamezniku upajoč, da bo vsaj skušal razumeti to, kar sem se trudil razjasniti.

Tudi po imenih se te civilne družbe razlikujejo. Nekatere imajo neobičajna, druge banalna, tretje pompozna, četrte pa celo – zborovska! Vendar je ob tem potrebno opozoriti na nevarnost, ki je doletela tudi mene, pa zategadelj in brez slehernega zadržka  zlahka zapišem naslednje besede: nekateri zbori ne sledijo zakonitostim napredka, pojejo po zlizanih notah in še to brez posluha!

Se nadaljuje...