Če si drznem »prerokovati bodočnost«…

Prišel bo nek dan, katerikoli, čeprav ne bo običajnemu podoben. Ne vem, kdaj bo prišel, a vem, da bo, slej ko prej. In v tistem dnevu…

 

Ja, v tistem dnevu bom zastavil nekaj vprašanj. Sproti se bodo porajala, določena so že oblikovana, pa ne vem, koliko jih bo, a nekaj jih, zagotovo, bo. Sila preprostih, vprašanj, povsem razločno izrečenih, pa ne bodo nekih nejasnosti porajala, a bodo, kljub temu, »malček« zakomplicirala, kajti – včasih so odgovori, čeprav iz lahkih vprašanj izhajajoči, krepko težji, celo zelo težki.

 

In ta vprašanja bodo hotela razjasniti, določene zadeve, tudi odgovori bodo skušali potekati v tej smeri, le da jim bo razjasnjevanje sila težko, morda tudi nemogoče, ker – morajo le biti vse sestavine, med seboj, v logičnih povezavah, da se zmorejo izkazovati v podobah Resnice, meni edino sprejemljive zadeve, po kateri bom spraševal. Laži, potvarjanj… sem se namreč preobjedel, za deset življenj, kaj šele za to, katerega živim!

 

In nekega dne se utegne zgoditi… ja, različne zadeve se utegnejo zgoditi, tudi skrajnosti, od sončevega žarka, ki bo skušal, plaho, zadržano, prodreti skozi goščo nakopičenih oblakov, do zatemnitve, popolne, dokončne zatemnitve! Odvisno od odgovorov, odvisno od tega, ali bo tisto, kar bom slišal, Resnica, ali, zopet, laž! In…

 

Kakopak, tudi, če se bo pojavil, omenjen sončev žarek, to še zdaleč ne pomeni, da bo neko modrino-neba videt, kje neki, do modrine bo še daleč, daleč, daleč. Je namreč vrag, kadar nekaj gradiš, pa nekdo to poruši, takrat ne popravljaš od zemlje naprej, pač pa moraš, spet, na novo temelje kopati. Pa bi se dalo reči, da tam, kjer zaupanje, nekoč brezmejno, umre, da tam ne zastavljaš, ta, morebiten, znova, od neke nične točke, pač pa iz minusa. Je le treba temelje narediti, preden se lotiš zidave…

 

In, normalno, ko se dogovarjaš, glede zidave, tudi določene pogoje postavljaš. Hočeš, pač, vedeti, ne samo tega, na čem si, v danem trenutku, pač pa tudi na čem boš, v vseh naslednjih, ki šele imajo dospeti… v kolikor jim je takšna možnost dana, seveda. In hočeš svetle prostore, ne temačnih, pa čvrste, ne majavih, ne nazadnje, želiš v neki čistosti živeti, in ne sredi umazanije!

Ja, tudi pogoji so, natanko zaradi tega, da pogojujejo. Pa komur je po volji, prav, komur ni, ta pa – ne bo pri zidavi sodeloval! Povsem preprosto, mar ne?!

 

Sem že gradil, hišo, dvakrat. In nikoli nisem želel takšnih zidarjev, ki bi skakali naokoli, in bili malo pri meni, in še več pri nekih drugih. Ali boš za mojo hišo skrbel, ali pa drugim pacaj, in iz dneva v dan maži, packarijo povzročaj, izkazuj, čeprav – ja, nekateri so packarije vajeni, drugače jim sploh ne znese, je sestavni del njihovih živetij, potemtakem njih samih.