Kdaj je hudič?!

Takole zastavim: imel sem veliko. Imel sem, živel sem jo, pravljico, vendar…

Poznam nekoga, ki je imel še krepko več, kot samo pravljico. In, ja, v tem je hudič:

 

-   kadar zavržeš edino osebo, na katero si, v vsem svojem živetju, smel vedno, povsod, računat;

 

-  kadar zavržeš edino osebo, ki te je kot neko dostojno bitje obravnavala, ti, edina, zaupala, te, edina, podpirala, vzpodbujala;

 

- kadar zavržeš edino osebo, ki te je, brez slehernega vprašanja, pogoja, sprejela razširjenih rok, in je tvoje srce, in dušo videla, ne tvojega telesa;

 

- kadar zavržeš edino osebo, ob kateri si smel biti ti, natanko takšen, kakršen si se izkazoval, in ti ni bilo ne očitano, ne zapovedovano, ne prepovedovano;

 

-  kadar zavržeš edino osebo, ki je zmogla vate videti, težave ugotoviti, in poskrbeti za njih reševanje;

 

-  kadar zavržeš edino osebo, ki ti je misli brala, jih skušala, po najboljših močeh, slišati, in uslišati;

 

- kadar zavržeš edino osebo, ki se je odrekala, da se vsi ostali, v vsem tvojem živetju, desetine toliko niso odrekali, za tebe, in je to počela zate, v tvoje dobro;

 

-  kadar zavržeš edino osebo, ob kateri ti je volja do življenja kipela, ob kateri si, navkljub drugačnemu svojemu prepričanju, celo zapela, zaplesala.

 

Ja, takrat pa je res hudič. Velik hudič. Nadomestkov te, zavržene osebe, ni. Takšnega idiota, ki je razumel, odpravljal, popravljal, tebe pred sebe dajal… »majka ne rađa«, bi rekli bratje Srbi. Moraš imeti srečo, vražjo srečo, da ga najdeš, in te je pripravljen sprejeti! V želji, da te na noge postavi, da iz tebe naredi to, do česar naj bi slehernik, odgovoren, sebe se zavedajoč, imel ne samo pravico, pač pa dolžnost priti – suvereno bitje, zmožno oblikovati svoja stališča, v okvirih etičnega, jih zagovarjati, ubraniti, se po njih ravnati!