Človejaška neumnost (tudi) v jeziku

Dejstvo, sila preprosto, vendar nesporno: neumnost zmore porajati izključno neumnost!

V vseh časih se najdejo tudi človejaški »jezikoslovci«, ki, bojda zaradi poenostavljanja jezika, producirajo bebavosti. In niti slučajno ne poenostavljajo jezika, nasprotno, pač pa poenostavljajo učenje jezika, ker… ker so učeči se preveč tumpasti, da jim širši »besedni zaklad« ne pride do živega?!

Kaj je smisel jezika? Vsekakor SPORAZUMEVANJE, oziroma, če z več besedami zapišem, podajanje/prejemanje takšnih (glasovnih/pisanih) sporočil, iz kakršnih mi bo RAZUMLJIVO to, kar bom slišal/prebral. In manj kot je dodatnega pojasnjevanja, bolj posamična beseda doseže svoj namen, smoter, bolj je razumljiva, bolj je (dejansko) sporočilna, ne nazadnje – bolj OLAJŠA komunikacijo!

Nešteto je primerov, v katerih človejaki, resda formalno »izobraženi«, a brez zmožnosti razumskega delovanja, razkrajajo tvorbe svojih (sicer razumsko zasnovanih) predhodnikov. Trenutno, denimo, mi, zlahka, »padejo na pamet« trije primeri: oljka/oliva in oljčno olje, žarnica in svetilka, reklamiranje…

Oljka/oliva… nekoč je veljalo, da je oljka drevo, medtem ko je oliva njegov plod. In je veljalo, da je olje, stisnjeno iz ploda, olivno. Danes je olje oljčno, potemtakem (ker ga ne stiskajo iz drevesa, pač pa, človejaški pameti navkljub in še vedno iz plodov!) je oljka tudi plod!

Zgolj s praktičnega vidika (še nisem videl nekoga, da bi redčil plodove na oljkah, četudi, morda, jih) preskočimo na povsem enak primer, ki ga obravnavajmo kot primer hruška/hruška, pa…

Če nekomu povem (zapišem), da sem bil v sadovnjaku, kjer sem redčil hruške… bo ta, nekdo, zares vedel, kaj sem počel? NE bo, lahko bo zgolj ugibal, domneval, kajti lahko bi počel dve, povsem različni, stvari: lahko bi redčil plodove (da jih ne bi, pregosto nastavljene, kasneje bodisi odvrglo samo drevo, ali pa, da ne bi, zaradi tega, ker se držijo drug drugega, med rastjo začeli gniti… jaz pa imam raje manj plodov, in med njimi vsakega lepšega, večjega, zdravega), lahko pa bi šel redčiti (podirati) drevesa, ker sem jih nepremišljeno sadil (pregosto) ali pa, preprosto, ker je nekatera (med njimi) napadla bolezen… potemtakem, kadar RAZLIČNE zadeve poimenujem z istim imenom, takrat si NE lajšam sporazumevanja (potrebujem namreč še DODATNE besede, da pojasnim samo vsebino), pač pa si lajšam samo – učenje nečesa, kar ne služi najbolje svojemu namenu!

Ne verjameš? Pač, ampak: če ti bom povedal, da sem šel v sadovnjak redčit jablane… boš TAKOJ vedel, da sem podiral drevesa (in ne snemal plodov, jabolk, z vej)!

Primer žarnica/svetilka sem pojasnil v ločenem zapisu, pa zgolj pridodam nekaj besed, s katerimi skušam, dodatno, pojasniti, da ni vseeno to, KAJ vzameš kot osnovo za poimenovanja, oziroma, drugače: poimenovanja naj bi sledila SPECIFIČNOSTI predmetov/vsebin/načinov njihovega delovanja, ne pa – želji po tem, da si omenjen kot tvorec novih besed!

Po sistemu žarnica/svetilka (pri katerem je, očitno, pomembno to, da sveti), bi lahko vsako telo/stvar, ki greje, poimenovali z besedo peč. Že res, da imamo tudi pri pečeh dodatne besede, s katerimi opredeljujemo vrsto peči (razlikujejo se, med seboj, po gorivih, po izdelavi, po načinih delovanja), a je res tudi to, da ko izrečem besedo peč VEŠ, da gre za nek predmet, s katerim se ogrevam in s katerim izvajam (nadzorovano) pridobivanje toplote…

Ko bi bilo pri poimenovanju pomembno samo »proizvajanje toplote« (kakor je pri svetilki, očitno, »svetenje«), potem zapletem jezik, in moram iskati še dodatne besede, s katerimi bom pojasnil to, s čem se ogrevam. Denimo, imam peč na drva, lahko pa imam tudi preprosto ognjišče (ki NI peč), s katerim se (prav tako na drva) ogrevam… lahko imam, če sem Eskim, v svojem igluju povsem običajno svečo, s pomočjo katere zmorem temperaturo v prostoru dvigniti na sebi (eskimsko) ustrezno raven… lahko zgolj sedim »na soncu«, in se prav tako ogrevam (je, v tem primeru, peč klop, na kateri sedim, ali Sonce samo po sebi?)… in – je peč tudi »sončni zbiralnik«, ki, s strehe, ogreva vodo, da se z njo, ogreto, zoperstavljam mrazu?!

Tudi uporabo besede »reklamiranje« sem že pojasnjeval, sicer kar nekaj časa nazaj, pa vsaj v bistvenem povzamem…

Če zapišem, da sem »reklamiral žarnico«, potem – veš, kaj sem počel?

Ne, ne veš, razen v primeru, da spoštuješ um umnih, in ne povzemaš, povsem nekritično, »umotvorb« butcev… in če, ob tem, veš tudi to, da tudi sam (ki sem ti zapisal o tem, kar sem počel) poslujem, glede jezika, na način, ki je enak tvojemu. V nasprotnem pa – lahko zgolj ugibaš, domnevaš, kajti…

Lahko sem »izvajal negativno mnenje o žarnici« (jo, po starem, reklamiral, uveljavljal, denimo, povračilo denarja, ki sem ga zanjo dal, ker ne sveti!), lahko pa sem, po novem (in bebavem) »hvalil žarnico, njeno kakovost«, ji »delal reklamo«, ali, po starem, jo PROPAGIRAL!

Vsesplošno je ugotavljanje, da živimo neumen svet. In je res, da ga, ker – kako bi bil umen, ko pa absolutna večina vidi/ugotavlja/ »razumeva« VSE izključno na temelju posledic (izkazovanj), do vzrokov posamičnosti (in celote) pa, zaradi odsotnosti zmožnosti abstraktnega mišljenja, zaradi NErazumskosti kot biološke zasnovanosti, ne dospeva. Res, kako bi bil svet umen, ko pa je absolutna večina, na njem, neumna?!

Živela demokracija, podoba družbenega večinskega odločanja!