V
zadnjem času je moč zaslediti trditve o tem, da se vesolje širi. Priznam, nisem
strokovnjak s tega področja, pravzaprav vesolje poznam zgolj toliko, kolikor
smem zreti zvezde, s spoštljive razdalje, vendar – poglejmo, le na temelju
logičnega razmisleka, če je trditev o širitvi vesolja utemeljena!
Zadevo
je moč obravnavati z dveh različnih izhodišč. Prvo predstavljajo nasprotujoče
si trditve: vesolje je eno samo, in neskončno (na eni strani) ter nasprotujoča,
ki pove, da je vesolj več, in da je vsako med njimi prostorsko omejeno
(potemtakem – končno)… in trditev, ki pravi, da se vesolje krči, nasprotuje pa
ji novonastala, ki govori o njegovi širitvi.
Poglejmo,
zgolj s pomočjo logike, kako je s tem…
Ko bi
bilo vesolje eno samo, in, potemtakem, NESKONČNO, potem že samo po sebi zavzema
(obsega) VSE, vso tvar, in ves prostor, in izven tega vesolja ničesar ni,
pravzaprav nič NE OBSTAJA. Pomeni, da se nima kam širiti, ker, preprosto, več
od »vse(ga)« – NE OBSTAJA!
V
kolikor je vesolje končno, potemtakem NI eno samo (trditev je verjetnejša!),
pomeni, da si vsa vesolja prostorsko delijo neskončnost njihovega seštevka
(celote), kateremu sam pravim vesolje vesolj. In – ker posamični deli neke
(konkretne) celote delujejo po istih vzorcih oz. pravilih, kot vsi ostali, bi domnevna
širitev »našega« vesolja izkazovala odstopanje (od teh vzorcev, pravil),
oziroma, z drugimi besedami, bi vesolje, ki bi se širilo, delovalo v popolnem
nasprotju od naravnih zakonitosti, obenem pa: vsak delček, znotraj neke celote,
ki se širi (raste, zavzema več prostora, znotraj iste, prostorsko omejene
celote), to počne na račun preostalih delčkov, pa bi se ti morali krčiti,
manjšati… in ker je delovanje temelječe na neki tendenci (usmeritvi), bi to
pomenilo, da se bo posamezno vesolje v nedogled širilo, s čemer bo izpodrinilo,
v končni fazi, bo izničilo neka druga vesolja (ne pozabimo, tudi vesolje vesolj
je prostorsko omejeno, zavzema VSE, pomeni, da preko meja tega vsega – ne more
iti!). Če zapišem drugače, potem bi širitev »našega« vesolja obenem pomenila
odmiranje nekega drugega (vesolja), kar je skrajno nelogično, in bi bilo tako,
kot da bi (če vzamem povsem banalen primer, a zato toliko bolj razumljiv) rast nog vplivala na manjšanje rok,
kajti celota (celotno telo) je prostorsko omejeno, pomeni, da rast posameznega
dela NUJNO pogojuje krčenje nekega drugega! In to bi bilo skregano z logiko, z
naravnimi zakonitostmi, z delovanjem narave, ki NIČESAR ne poraja zato, da bi
bilo, samo po sebi, odveč, oziroma drugače: ko bi narava menila, da morajo biti
noge (še) daljše, in roke (še) krajše, bi vse te ude že na samem začetku, v
izhodišču, zastavila v (tej potrebi) ustreznem razmerju, proporcu!
Drugo
izhodišče je materija kot taka, in njene značilnosti.
Ena
temeljnih značilnosti materije je, da ne poraja same sebe, drugače: (obstoječa)
materija ne »rojeva« neke druge, neke nove, pomeni, da se količina materije
(znotraj »vsega«) ne veča, pač pa ostaja, nenehno, popolnoma enaka. Je pa
dejstvo tudi to, da je neuničljiva, da se transformira v svojih podobah,
izkazovanjih (v nenehnem svojem kroženju menjava podobe, in prehaja od povsem
izvirnih, izhodiščnih oblik, preko vmesnih, do, znova, izvirnih, izhodiščnih…
za ponazoritev: pesek se nalaga, se, ob določeni gostoti, spreminja v skale, ki
se, spet, krušijo, in se, s časom, spreminjajo v pesek) in da se transformira tudi
v telesno-prostorskem izkazovanju. Primer take preobrazbe, tako po vprašanju
podob(e), kakor tudi po vprašanju »velikosti telesa«, če se tako izrazim, je
voda – to, da se v določenih trenutkih izkazuje v podobi poplav, to ne pomeni
tega, da se je povečala količina VSE (na našem planetu in v njegovem ozračju
obstoječe) vode, pač pa pomeni le to, da - če je več vode na nekem posamičnem
(geografskem) področju, potem jo je, sočasno, na nekem drugem, nujno, manj! In,
mimogrede: tudi količina vode (ali česarkoli drugega) se, znotraj neke
posamičnosti, spreminja, konkretno količina vode na našem planetu upada
(premosorazmerno z ugašanjem planeta, s tem premosorazmerno z zmanjševanjem
sile, imenovane gravitacija, s tem, posledično, z manjšanjem ozračja, s katerim
planet razpolaga), kar pa ne pomeni, da upada tudi količina vode v »našem« (ali
kateremkoli drugem) vesolju, le prostorsko se razporeja (vse več jo je »zunaj«,
in vse manj na Zemlji), kajti – tudi voda je neuničljiva, in če je zmanjkuje »nekje«,
potem jo mora biti več »drugje«.
Ob tem
bi, morda, nekdo (skušal) ugotoviti, da sem zapisal povsem drugačno trditev,
kot je tista v primeru »nog, ki ne rastejo na račun rok«, vendar temu ni tako,
kajti – dejstvo, da je naše poznavanje (vedenje o) nečem sila omejeno, in da
nam, kot tako, najraje (pa še to delno, marsikdaj vprašljivo, kar zadeva
verodostojnosti) omogoča (v)pogled v posamičnosti (v delčke celote), ne pa tudi
v njih seštevek, v celoto, in da se, radi tega, »zalepimo« na posamična
dejstva, ter jih, zategadelj, napačno presojamo (obravnavamo), to ne spreminja
temeljne resnice: materija je neuničljiva, zaradi česar njeno (nam tozadevno)
izginjanje ne pomeni dejanskega izginjanja, pač pa zgolj preobražanje,
transformacijo! Ne nazadnje: tudi naše telo spočetka raste, nastalo iz »nič«,
malodane, kasneje pa se krči, in se spreminja v (tozadeven) »nič«, v »nič«, ki
je zgolj stanje, v okviru katerega se taista materija (iz katere je telo
sestavljeno) izkazuje v nekih svojih (drugih) podobah (tako kot pesek – skala –
pesek… le da je, logično gledano, povsem nemožno vzpostavljanje nekih popolnoma
identičnih podob, potemtakem neke vrste »reinkarnacije«, znotraj katere bi se
ISTE vsebine izkazovale v RAZLIČNIH podobah – tudi pesek, nastal iz neke skale,
se (z)meša z nekimi drugimi tvarmi, pa skala, nastala /tudi/ iz njega, NI
ENAKA, kaj šele ista, tisti poprejšnji, tisti, iz katere je pesek nastal!).
Znanost
je že ugotovila obstoj črnih lukenj, in te luknje – požirajo materijo!
Dobesedno goltajo taisto, v njenih izhodiščnih podobah (torej v velikosti mikro
delcev… da ne »posrkajo« večjih teles, to bi se dalo sklepati po tem, da je
črna luknja že dvakrat zavrnila sondo, s katero so jo znanstveniki želeli
hraniti, prodreti vanjo/skoznjo). Z drugimi besedami to pomeni, da se »naše«
vesolje krči, manjša, da je v njem vse manj materije, in da ta materija zavzema
– VSE MANJ prostora (vsaka materija ima svojo količino, potemtakem tudi svojo
maso, svoje »telo«, in česar je manj, to ne more rasti, pač pa upada, se
manjša, krči!)?!
Pravilna
trditev? Da - in ne!
Pravilna
je zaradi tega, ker se del enega in istega »telesa«, ene in iste celote (kot
delčka znotraj vesolja vesolj) manjša (manjša se to, kar pojmujemo kot »naše«
vesolje), sočasno pa se veča tisti del – še vedno »našega« vesolja, le da ga,
niti v malem, ne poznamo, ker vanj, zaenkrat vsaj, ne zmoremo prodreti – ki se
nahaja na drugi strani črne luknje! Nekam namreč materija mora iti, ker je
neuničljiva!
Nepravilna
pa je zaradi tega, ker gre le za (prostorsko) preoblikovanje (dejansko) »našega«
vesolja, pri čemer se krči del, katerega se zavedamo, in v njem bivamo, veča pa
se tisti del, ki bi ga lahko označevali kot neko drugo dimenzijo, nek drug čas…
četudi so, s celovitega zornega kota, tudi ugotovitve o drugih dimenzijah in
časih – napačne, temelječe na sila omejenem poznavanju (že) tega, znotraj česar
smo, sočasno na popolnem nepoznavanju tistega »(pre)ostalega«! Kajti…
To, kar
se sočasno dogaja (sočasno krčenje ene strani, in rast druge strani ENE IN ISTE
CELOTE) se odvija v povsem ISTEM času (s strani vesolja, kakopak, s strani
naravnih zakonitosti oziroma narave same), ne glede na to, da se to dejstvo ne
zmore (zaenkrat vsaj) vklopiti v naše, sila omejeno, pojmovanje časa (in še
marsičesa drugega)… in se odvija v povsem ISTEM telesu (v »našem« vesolju,
sestavljenem iz dveh delov, ki, izmenično, požirata drug drugega – materija kroži,
malo s prve »košarice« na tehtnici, na drugo, kasneje pa obratno), potemtakem v
isti dimenziji (v kolikor jo zmoremo obravnavati kot celoto)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar