"Treba je zaupat..."

Človejaki pravijo, da “je treba zaupat”... in je njih zaupanje izjemno devalvirana zadeva, nevredna piškavega oreha. Zanj namreč zadošča dobra klobasa, četudi le pred/volilna, kajti oseb, posameznikov, itak niso zmožni presojati, po značajih, po zmožnostih, pač pa jih ugotavljajo šele za nazaj, pa še to - po občutku, zgolj, in po tem, kako so sami taiste posameznike (v materialnem, socialnem smislu) doživeli...

Človejaki so edina “odrasla” bitja, ki poznajo ta “treba je zaupat”. Ves preostali življenjski svet namreč, temelječ na izkušnjah, ločuje med dobrim in nedobrim, varnim in nevarnim, pa zmore zaupati šele (in izključno) posledično, ko nekaj/nekoga spozna, in ne v naprej...

Kakorkoli že, človejaki so prepričani, da oni “gradijo” svet, da je preteklost nastala zaradi njihovih zaslug, čeprav - kdor gradi, ta spreminja, ta nekaj novega ustvarja, predvsem v vsebinskem pomenu. In je zanimivo, kajti pot do novega... ugotavljanja, spoznanja, posledično izkazovanja... je zgrajena prav na temelju DVOMA v obstoječe, v njegovo bodisi zadostnost, bodisi pravilnost/resničnemu ustreznost, bodisi edinost.

Pač, človejaški (pogled na) svet je kontradiktoren razumskemu, tako po zaznavanju (sprejemanju informacij), kakor po dojemanju (zbiranju in predelavi informacij), posledično potemtakem, neizogibno, tudi po izkazovanju, po človejaški “tvornosti”, ki zmore, samostojna in v neznanem (nepredvidljivem) izključno - razkrajati.