V neki,
tozadevno poljudnoznanstveni oddaji, je (bilo) moč poslušati o tem, da »so
sloni inteligentna bitja« (pustimo ob strani vzroke tovrstnega ugotavljanja,
to, da imajo sloni izjemen spomin, na primer, in da se, na temelju taistega,
dobro na/učijo)…
Inteligenca
NI pamet, pač pa je nekaj več, JE (raz)um (od tod izpeljanka intelektualnost =
razumnost, razumskost), in, kolikor mi je znano, za VSE živali velja, da SO
NAGONSKA BITJA, pomeni, da ravnajo po pogojnem refleksu, v podobi, če uporabim
nogometno primerjavo, »na prvo žogo«, potemtakem brez razmisleka, samodejno.
Drugače tudi ne zmorejo, kajti ne razpolagajo z enovito zavestjo (z enovitim
zavedanjem), ne morejo vedeti o večplastnosti SLEHERNE vsebine, stvari… tako,
kot to »vedo«, resda zgolj v besedah, človejaki, ko pravijo, recimo, da »ima
vsaka palica dva konca«, ali pa, da »je v vsakem slabem nekaj dobrega«, ali, ne
nazadnje, ko spregovorijo o tem, da »se brez nuje niti čevelj ne obuje« (ko bi
prevedel ta iz/rek, bi zapisal, na primer, da ni čistega, stoodstotnega
NIČESAR, ne ugodja – ga kvari »nuja«, nek vložek, napor, odpovedovanje, ne »svobode«…)…
a kaj, ko tega »vedenja« ne izkazujejo v praktičnem delu življenja, se po njem
ne ravnajo (se NE MOREJO ravnati), pač pa, ZARADI TAISTE NEENOVITE ZAVESTI
ravnajo natanko tako, kot ravnajo vsa nagonska bitja – »na prvo žogo«.
Ko sem
že omenil »svobodo«, se ozrem na človejaško pojmovanje tega pojma: »svoboda je,
da smeš početi, kar ti prija«… tako, kot to, bojda, v Naravi počno živali.
Da je
izobraževanje človejakov povsem nesmotrna zadeva, o tem sem že nekajkrat, da
celo oddaje informativnega programa (ki, roko na srce, še zdaleč ne dosegajo
takšne gledanosti, kot razne bebavosti, s katerimi, v prid zadovoljstva
občosti, strežejo tako radijski, kot televizijski programi, in časopisno-revijalni
»informatorji«), povsem poljudno-znanstveno zasnovane, potemtakem na način, da
bi jih moralo razumeti VSAKO bitje vsaj malo »odprte« glave, ničesar ne
pripomorejo k zavedanju realnosti, dejanskega stanja, v primeru človejakov, to
trditev podkrepim s sledečim: je srna, ki MORA bežati (pred plenilcem)
svobodna, zares stoodstotno svobodna, ko pa v danem trenutku nima možnosti
izbire (če hoče preživeti, MORA u/bežati!)… je svobodna (ker nima, npr.
hladilnika) takrat, kadar MORA, ne glede na vremenske razmere, in ne glede na
prisotnost plenilcev (pomeni, da s tem, ko išče hrano, sočasno ogroža lastno
življenje!), po/iskati hrano, da lačna ne obnemore (in s tem izgubi moč za
morebiten potreben /uspešen/ beg, in s tem izgubi /vsaj deloma, če ne v celoti/
odpornost proti, sicer povsem običajnim, za njeno okolje, boleznim)… je
svobodna, ker MORA podleči srnjaku, in, posledično, MORA imeti mladiča? Je srna
zares v takšnem položaju, da sme, da lahko izbira med različnimi možnostmi, da
lahko, vsaj tu in tam, poreče svoj »ne«?!
Seveda,
ne more izkaz(ov)ati tega (svojega) »ne«, način njenega življenja ji je
predpisan, s strani naravnih zakonitosti zaukazan, potemtakem – nima svobodne
volje, potemtakem NI svobodna (četudi živi, vsaj praviloma, na prostosti, a, še
vedno, na nekem /geografsko in tudi s siceršnjimi pogoji bivanja/ strogo
omejenem »območju živetja«).
In –
kaj je to »biti svoboden«?
Kakor
pri VSEM, človejaki DEJSTVA »OBRNEJO NA GLAVO«, pomeni, da je pravilno prav
tisto, kar je NASPROTNO od človejaškega »vedenja«, pa je svoboda… v LASTNEM
OMEJEVANJU, v zmožnosti obvladovanja samega sebe! Kajti…
Si
predstavljaš svet, v katerem je VSAKDO zmožen obvladovati svoje (dejanske in
namišljene) potrebe, v katerem je zmožen brzdati lastno (pri človejakih
nenehno) lakoto po vsem (ne samo po hrani), svet, v katerem (zaradi samoobvladovanja)
povsem odpadejo zavist, škodoželjnost, želja po imetju tujega… v katerem povsem
običajna omejitev (cestne) hitrosti ni doživeta kot kratenje svobode, pač pa
kot POTREBA za preprečitev neljubih posledic (ki jih lahko povzročim s svojo
nepremišljeno vožnjo)? Si lahko predstavljaš svet, v katerem nihče ne bi
nikogar ogrožal, ker bi vsakdo imel samega sebe v oblasti? Bi to bil svet
dejanske svobode, svet, v katerem bi lahko počel VSE, da bi le bilo, to
početje, znotraj ETIČNEGA!?
In,
mimogrede: v slehernem sobivanju je NUJA upoštevati (tudi) druge, sicer
sobivanja NE MORE BITI, pa – če samega sebe nisi zmožen nadzorovati, se
brzdati, se samoomejevati, potem – te morajo omejevati neki drugi!
Da
dobesedno VSE, kar pade v človejaške roke, izgubi svojo vrednost, veljavo, tudi
o tem sem že, in tudi na področju jezika. A, kljub temu, poglejmo, kako je
veljavo (svoj prvobiten pomen) izgubila beseda »tvornost« (»tvoriti«,
ustvarjati, če želiš – kreirati)…
Obstajata
dve vrsti početja, dela, tvorno in izvajalsko. Razlike dandanes večina NE
pozna, žal, a je, nekoč, obstajala, in to z razlogom!
Kaj je
štelo pod tvornost? Ustvarjanje nečesa novega, neke nove vsebine, kakršnekoli!
Biti tvoren, je pomenilo biti ustvarjalen (ustvarjati), je pomenilo »snovati«
(preprosto, a ne vselej pravilno, »izmišljati si«, in pravilneje: odkrivati,
ugotavljati, posledično odkrito/ugotovljeno prenesti v praktičen del življenja,
v podobi, na primer, nekega izdelka, četudi v podobi definicije, ugotovljenega
pravila, po katerem določena zadeva poteka). Tako so bili, denimo, tvorni VSI
tisti, ki so »izumili« okroglo Zemljo, gravitacijo, teorijo relativnosti…
papir, besedo, knjigo… parni (in/ali nek drug sistem strojnega delovanja)
stroj, žleb, stol… medtem ko so VSI ZA NJIMI, za temi tvornimi, zgolj –
ponavljalci že ugotovljenega, že izkazanega, že narejenega, so le IZVAJALCI
nekih del, v katera so bili naučeni, tako da…
Če
delam v neki tovarni pohištva, takrat moje delo (izdelava stola) ni tvorno, je
zgolj izvajalsko! Za tvornost namreč potrebujem zmožnost ugotavljanja (tistega,
kar je čutnim zaznavam prikrito), potemtakem potrebujem raz/um (ker moram
čutilom nedostopno RAZUMETI, da ga lahko, posledično, »vidim«, prepoznam!), za
izvajalskost potrebujem le pamet (zmožnost učenja), spomin, neka (priučena)
znanja, določene fizične spretnosti… vse ostalo je, bolj ali manj, rutina!
Ko je
Tolstoj (ki, še zdaleč, ni bil edini) ugotavljal, da »… ljudje vidijo le površinsko…«,
je takrat razmišljal o…
Je
razmišljal o tem, kako je mogoče, da ti, ki naj bi bili ISTA vrsta, kot on sam,
ne vidijo tako, kot zmore gledati, videti on?! Je razmišljal o tem, da vse
dotedanje (pravilneje bi zapisal kar dosedanje!) »ugotovitve« o tem, da so za
način razmišljanja (posledično ravnanja) »krive« vzgoja, miselni kalupi,
družbeni sistemi, tozadevni vrednostni sistemi, ne/verska prepričanja… NE
VZDRŽIJO, so, pravzaprav, navadna bedarija, sprejemljiva le tistim, ki – ne zmorejo
logičnega razmisleka, razumevanja?! Me lahko, če vem, kaj pomeni beseda »mokro«,
nekdo prevzgoji, versko ali politično prepriča, mi na mojo vrednostno lestvico
zapiše… da je voda suha?! Ne more, ker – ko bi lahko, potem bi bilo z mojo pametjo
nekaj zelo narobe, kajti: vem, kaj je »mokro«, vem, kako se to »mokro«
izkazuje, vem, kako se izkazuje voda, kako bi, posledično, lahko trdil, da je
suha?!
Je
razmišljal o tem, da znotraj vrst (katerekoli) življenja VSI pripadniki iste
vrste poslujejo (se izkazujejo) na POVSEM ENAKE NAČINE, in je razlika le v
doseganju določenih stanj (npr. sitosti, zdravja, preživetja), v tem, kar
temelji na telesni moči, kondiciji, izkušnjah… medtem ko VSI na isti način »razmišljajo«!?
Je
razmišljal o tem, da če on razumeva vsebine (ker vidi v njih srž, bistvo,
jedro, ker jih zmore videti večplastno, ker razumeva njih vzroke in posledice),
o tem, da če je on RAZUMNO bitje, da vsi tisti, ki te zmožnosti (zmožnosti
razumevanja) ne izkazujejo, NISO razumna bitja?! Na način razumevanja, na način
delovanja možganov namreč ne moreš vplivati, so samodejna »naprava«…
Je
razmišljal o tem, kaj so, ti »vsi ostali«, če je sam človek-razumno bitje
(definicija človeka kot razumnega bitja je URADNA, znanstvena opredelitev
razlike med človekom in živaljo, opredelitev, ki /še/ ni »padla«, in NE MORE
pasti, ker – drugih vsebinskih razlik, povsem preprosto, NI!!!), oziroma
drugače: če so nerazumska bitja »človek«, potem – v čem pa se človek sploh
razlikuje od živali? In – če so nerazumska bitja »človek«, potem Tolstoj ni
(bil) »človek«?!
Ne, ne,
nikarte o »znanju«, »razgledanosti« (gre za povsem, načeloma, enake vsebine,
kakršne so vzgoja, miselni kalupi, družbena stanja…), kajti znanje je zares
koristno samo takrat, kadar ga zares znaš, kadar zares RAZUMEŠ tisto, o čemer
si se bodisi naučil, bodisi si, do tega, prišel na temelju lastnega
ugotavljanja (to, slednje, je prednost VSAKEGA RAZUMSKEGA bitja, ki,
neizogibno, s svojim dojemanjem, in ravnanjem… »striže« v odnosu do občestva!),
in te ugotovitve, to razumevanje zmoreš izkaz(ov)ati tudi v praktičnem delu, in
se (tudi tam) izkažejo kot pravilne, saj rezultirajo na način, da te privedejo
do tistega, do česar si se namenil! Pa nikarte o tem, da »sem se namenil
izdelati stol, in da sem, ker mi ga je uspelo narediti, razumen«, kajti – eno je
naučenost (posledično izvajalskost, četudi izkazovana »le« na podlagi skic,
načrtov /sploh ni pomembno to, kako neko znanje pride do mene, pomembno je to,
da ga nisem sam ustvaril, pač pa mi ga je dal nekdo drug!), drugo pa… (že
obravnavana) tvornost (temelječa na razumevanju /tudi nečesa »novega«, uradno
oz. občemu poznavanju /še/ nedoseženega)! Danes vsi »vedo«, da je Zemlja
okrogla, a le posamezniki so bili tisti, ki so se TISOČLETJA borili za to, da –
sme biti okrogla! 
Ni komentarjev:
Objavite komentar