Uvodoma:
to, kar pojmujemo kot »naše« vesolje, je v bistvu le DEL »našega« vesolja,
razdeljenega na živeči (sočasno tudi odmirajoči) in porajajoč se del. Za lažjo
ponazoritev uporabim destilirno posodje, torej dve posodi, stoječi druga ob
drugi, in medsebojno povezani s cevko. Prva posoda (tista, v kateri je zmes,
pripravljena za »kuhanje«) je del vesolja, v katerem tudi sami živimo, je torej
živeč, obenem umirajoč del celotnega »našega« vesolja, medtem ko je druga
posoda SOČASNO »pokopališče« (v katerem se nabira materija, odmrla v živečem
delu vesolja) in »porodnišnica« (v kateri se ne samo rojeva, pač pa tudi
nastaja novo življenje, nov, živeč del »našega« vesolja, ki bo nadomestil
funkcijo trenutno živečega)… medtem ko je cevka, ki povezuje obe posodi – črna luknja
(skozi katero odmrla materija menjava prostor svojega bivanja, ko prehaja iz
/še/ živečega dela v del porajajočega se, novega življenja). In proces
prehajanja materije iz ene posode v drugo, se menjava, ciklično.
Kakopak,
glede vesolja je še vedno krepko več vprašanj (neznanega), kot odgovorov
(spoznanega), in ne domišljam si tega, da bi zapisano smel ponujati kot neko
absolutno resnico, si pa dovolim o teh zadevah domnevati, na temelju naravnih
zakonitosti (sila čudno bi bilo, ko bi le-te ne veljale za celotno »naše« /in
vsa ostala/ vesolje, pač pa zgolj za poznan nam del, kajti – v takšnem primeru
bi izgubile vlogo zakonitosti, podobo pravil, na temelju katerih je moč /pri
vseh vsebinah/ dospevati do spoznanj, jih, potemtakem, razumevati in koristiti)
in/ali dejstev, torej nekih objektivnih, v naravi (praksi) dokazljivih stanj.
Materija
kot taka, sama po sebi, je večna, neumrljiva. Ne da se je izničiti, moč pa je
(oziroma se to dogaja tudi samo po sebi, v podobi razvojno-odmirajočega
procesa) spreminjati podobe, v katerih se, v določenem času in prostoru,
izkazuje. Če zapišem drugače: drevo je sestavljeno iz različnih tvarin
(materij/e), iz nekih prafaktorjev(ki se nikdar ne izničijo), in s tem, ko
bodisi odmre (in strohni, se pretvori v prst), bodisi ga uporabimo za
pridobivanje toplotne energije, preneha obstajati kot »les«, in se spremeni v
pepel in različne pline. In ti, pepel in plini, s časom, tvorijo neke nove
podobe, v katerih se materija izkazuje. Potemtakem…
VSE
podobe materije, bolje – vse posamične celote, sestavljene iz različnih podob
materije (iz različnih tvari) so minljive, se porajajo, razvijajo, vendar so, obenem,
od samega spočetka dalje, tudi v postopku odmiranja, in razkroja (znova na
prafaktorje, iz katerih so se porodile), in to velja tudi za vesolje. Ne za
vesolje kot prostor, pač pa za vesolje kot seštevek vsega, kar v konkretnem
prostoru obstaja. Pomeni…
Če
vzamemo primerjavo med Soncem, Zemljo in Luno, ugotovimo, da je Sonce (še
vedno) v fazi rojevanja, Zemlja je že prešla več kot polovico poti, vodeče od
njenega rojstva, do njene smrti, medtem ko je Luna malodane tik pred smrtjo.
Kakopak, z rezervo je potrebno upoštevati časovne opredelitve, kadar gre za
tovrstna vprašanja, saj so »naše« minute v vesolju primerljive s tisoč-, morda
deset-, celo sto tisočletji!
Čemu
sem zapisal, da je Sonce (še vedno) v fazi rojevanja, ko pa ja vemo, da obstaja,
da, potemtakem, je, in – če nekaj je, potem je že rojeno?! Pa je res tako, to,
da je nekaj lahko (že) rojeno samo zaradi tega, ker zmoremo zaznati njegov
obstoj?! Je zarodek že rojen, ali čaka na to, da bo zadostno zrel, da se v
podobi, katera mu je namenjena, porodi?!
Kako je
nastala Zemlja? Kot Sončev izbljuvek je poletela skozi prostor, in se, s časom,
pričela ugašati (s tem tudi ohlajati)… in ko je bila dovolj ohlajena (ugasla),
se je na njej pojavilo življenje. Tvari, ki so bile prej v gorečem (netrdnem)
stanju, so se (z ohladitvijo) preobrazile, postale so trdne, določeni plini pa
so se združili v ozračje, obenem pa, še vedno, ostali sestavni deli vseh podob,
skozi katere se izkazuje (seštevek različne tvari) materija. In na tak način je
Zemlja postala »planet«, kar prej, goreča, ni bila.
Enaka
je (četudi še nedoživeta, vsaj v primeru »našega« Sonca) zgodba Sonca: s tem,
ko izbljuva posamezne kepice, se manjša; s časom, v katerem gori, moč gorenja
pojenjuje; in nekoč bo tudi ono prišlo do tega, da ga bo prekrivalo čvrsto
površje, in da se bo na njem porodilo življenje, namenjeno tako lastnemu
odmrtju, kakor večnemu kroženju materije, izkazujoče se v različnih podobah,
skozi različne čase, in v različnih prostorih. Medtem ko…
Medtem
ko bo Luna, preprosto, razpadla, na prafaktorje. Na taiste delce, potemtakem,
iz katerih je nastala!
Sicer
ni moč z gotovostjo govoriti o tem, da na Luni ni nikakršnega življenja
(ugotovili so prisotnost vode in – kjer je voda, tam je pričakovati tudi
življenje), je pa moč govoriti o tem, da je tik pred izdihom: njena
gravitacijska moč je dokaj šibka in, po vsej verjetnosti, jo ustvarja izključno
z maso, iz katere je (torej z lastno maso), in nič več s pomočjo svoje sredice,
za katero je moč domnevati, da je že ugasla, odmrla.
Če
pomisliš na Zemljo, na njeno notranjost: »naš« planet ima živo jedro, to jedro
je v tekočem stanju, in (z vrtenjem planeta okrog lastne osi) se tudi samo »vrti«,
teče, s čemer ustvarja dodatno silo privlačnosti (poleg tiste osnovne, kakršno
ima masa sama po sebi… torej tiste, s katero razpolaga tudi Luna). Je pa
dejstvo tudi to, da se gravitacijska sila Zemlje manjša, kajti – kako le bi se
Luna oddaljevala od »našega« planeta, ko bi le-ta imel enak privlačnostni
učinek (kot poprej)?!
Malček,
morda, vstran od naslovnega vprašanja, vendar v prid lažjemu razumevanju.
Torej: VSE, kar se je porodilo, enkrat tudi odmre in razpade! Tudi planet(i).
In vsemu odmrlemu ni več prostora v svetu živečega, vse odmrlo najde svoj čas –
na pokopališču. Četudi vesoljskem, takšnem, do katerega se dostopa skozi črno
luknjo.
Čemu
odmrlo ne ostane v istem prostoru kot živo? Čemu se ne bi, po načelu večnega
kroženja materije, v enem in istem vesolju vršil ciklus »porajanja-iz-smrti«?
Saj se,
kajti – ne smemo pozabiti: »naše« vesolje ima prehod (vrata) v sosednji
prostor, pomeni, da to »naše« vesolje predstavlja le delček nekega (večjega)
stanovanja, in pomeni, da sta tako pokopališče, kakor porodnišnica, nekje na
obrobju »mestnega vrveža«. Obenem pa…
Specifičnost
pogojev (okoliščin) je tisti dejavnik, ki tudi vpliva (pogojuje) na procese,
katerim je podvržena materija, in, morda, že »nekajkrat« prežvečena (v
različnih podobah izkazujoča se) tvar potrebuje nek nov zagon, nek nov vir
življenja, ki ni voda, pač pa – ogenj?!
Kakorkoli,
mikro drobci (materija) potujejo skozi črno luknjo VEN iz »našega« dela
vesolja, in se nabirajo v »nenašem« (morda še neživečem?!) delu celote,
vsekakor pa ostajajo v »našem« vesolju, ki s tem, da tako posluje, v bistvu
funkcionira, če uporabim, za primerjavo, bajeslovno bitje, po načelu ptiča
Feniksa, ki – umre tako, da zgori, obenem se (iz taistega ognja) znova rodi.
Pomeni, da se rodi iz lastne smrti! Pomeni, da KOT CELOTA sploh ni umrljivo,
vesolje, pač pa so minljive le njegove posamične podobe, iz katerih je
sestavljeno.
Da črna
luknja ne ogroža še živečega, to je moč domnevati na temelju dejstva, da je že
dvakrat zavrnila sondo, s katero so znanstveniki hoteli prodreti vanjo (in
skoznjo). Očitno sta bili sondi preveliki, potemtakem po merilih črne luknje še
živeči, kajti – ona predstavlja vrata, skozi katera smejo le drobci, koščki, ki
so našim čutilom nezaznavni, tako majhni so. In bi se dalo sklepati, da so ti,
odmrli mikro delci, povsem brez energije, in da potujejo v drugo sobo
vesoljskega velikega stanovanja zaradi tega, da se bodo, v tej, drugi sobi,
ponovno združili, se zgostili in, s tem, ustvarili pogoje, potrebne za to, da –
se začne, denimo, pri bioloških odpadkih (če imaš kompostnik, lahko preveriš,
da je v notranjosti nabranega materiala TOPLO!), proces gnitja (vretja), proces
porajanja toplotne energije, proces, ki zmore, ob ustreznih okoliščinah, voditi
vse do eksplozije, in na temelju nje nastalega ognja… zametka NOVEGA ŽIVLJENJA?
Do, če poenostavim, tistega prvega poka (same eksplozije, ki porodi ogenj), ki
spusti »startno zastavico«, in kasneje še do pokov, ki premoščajo časovno
razdaljo do samega »velikega poka«, ki poskrbi za to, da se v tej, drugi sobi,
porodijo novi planeti, nove (vsakokrat drugačne!) vrste življenja. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar