Nekoč
sem imel papigo. Vrag ga vedi, od kod je priletela, a je znala, poleg jesti in
sračkati, ponavljati besede. Ne, ni znala govoriti, kajti za to bi potrebovala
zmožnost tvorjenja smiselnih (iz)povedi, pač, le ponavljala je. Kar tako,
počez, in rado tudi v zrcalce, v katerem se je občudovala…
Priznam,
šla mi je na živce, nenehno je trosila svoje »denar je grd«, »kapital je grd«, »država
je grda«… po njenem naj bi bilo vse grdo, z izjemo nje same, ki je zares znala
le – jesti in sračkati.
Kakorkoli,
skušal sem jo odvaditi teh izjav, in po dolgem času vztrajnega prizadevanja sva
odpravila vsaj trditev o grdem denarju. In je začela ponavljati, da je »denar
dober, ker je menjalno sredstvo«… medtem ko je o(b)stala pri vseh ostalih
trditvah. Ni se mi dalo, priznam, da bi še več časa trošil nanjo, da bi jo tudi
glede kapitala, države in ostalega podučeval, kajti – papiga je, vsemu
navkljub, zgolj papiga, zmožna ponavljanja, pri čemer s tem, kar iz njenega
kljuna pride, le neumnost izkazuje. Mislim, če ne razume tistega, kar govori,
potem se, zagotovo, ne more pametno izkazovat!
Ni komentarjev:
Objavite komentar