Žarnica ali svetilka oziroma V boju zoper pamet človejaških »jezikoslovcev«

Kakopak, jezik je živa tvorba, to je dejstvo, a je dejstvo tudi to, da naj bi bil živ v smislu lastnega dopolnjevanja/izpopolnjevanja (v podobi tvorjenja novih besed za novoodkrite vsebine in za vsebine, katere še nimajo svojega poimenovanja), ne pa v smislu – izmišljanja zaradi samega izmišljanja, in še manj v smislu izvajanja povsem NELOGIČNIH rešitev!

Desetletja smo preživeli z žarnicami, da bi, aleluja, dobili svetilke! Pa poglejmo, kateri izraz je logiki bolj ljubezniv…

Stara beseda, žarnica, je nastala iz povsem preprostega razloga: nitka, ki je v njej, ŽARI (in iz besede »žarenje« oz. »žareti« je, povsem logično, izpeljan tudi izraz, s katerim je bila poimenovana obravnavana vsebina)… nova beseda, svetilka, pa je, po logični izpeljavi, nastala iz besede »svetiti«, po čemer bi se dalo sklepati, da je temeljna opredelitev konkretnega svetlečega predmeta – svetenje, vendar…

Kakor je v primeru ugotavljanja vseh ostalih različnosti, zaradi katerih se vsebine (v naravi, na primer, vrste) med seboj razlikujejo, tako bi bilo potrebno ugotavljati na področju jezika, in najti tisto bistvo, ki je značilno IZKLJUČNO za neko posamično, obravnavano vsebino. Pa, po starem, je bila žarnica samo žarnica (ker le v njej, znotraj vseh svetil, nitka žari!), medtem ko so vsa ostala svetila imela neka svoja imena. Po novem pa, če je bistvo poimenovanja v samem izvajanju ( = svetenju), in ne v njegovi izvedbi, v načinu, na katerega je svetloba proizvedena, potem je svetilka VSAK predmet, s katerim izvajam svetenje, potemtakem VSAK predmet, ki sveti… tudi (ročna) baterija, tudi sveča, ne nazadnje – tudi ogenj!