Med
razumevanja nezmožnimi sem težko prebavljiv, priznam, že od nekdaj. Sicer sem
se jim skušal, pretežni del svojega življenja, prilagajati, a sem, ob tem, spoznal le to, da se nerazumevajoči za
odtenek ne zmorejo spremeniti (na bolje, kakopak), medtem ko samemu sebi (s
tem, ko se njim prilagajam) povzročam – neposredno škodo, v prvi vrsti psihične
narave (ja, če imaš to srečo, in na lastni koži spoznaš tako nastajanje
tovrstnih težav, s tem tudi nastajanje določenih, povsem objektivnih, fizičnih
stanj, kakor tudi ugotoviš, da zmoreš taiste težave odpraviti, in z odpravo
dobesedno odpadejo tudi omenjena fizična /slaba/ stanja… potem kmalu ugotoviš,
da si zmožen enakega ukrepanja tudi pri drugih, da so le razumsko zasnovani, in
da niso že toliko oboleli, psihično, da ne zmorejo niti pikice razumskega
izkazovanja /verjemi ali ne, ampak, da, so tudi takšni primeri, žal, in so
obravnavani kot povsem »normalni«, potemtakem kot povsem običajna nagonska
bitja, kot človejaki).
Pravzaprav
sem težaven po vseh vprašanjih, tudi po tistih vsakdanjih, banalnih, denimo:
čemu brisati prah vsak dan, ko bo že hip za obrisanostjo znova legal na
površine (ni, denimo, bolje počakati, da se nabere do objektivne motečnosti, in
raje čas, namenjen čiščenju, koristneje, tvorneje uporabiti?)… ali: čemu ob
natanko določeni uri jesti… čemu jesti neko zapovedano število dnevnih obrokov…
ko pa je povsem naravno to, da ješ takrat, kadar si lačen (in kadar ti
okoliščine to dovoljujejo, v nasprotnem obrok za nekaj časa preložiš)… skratka,
vsi formalizmi, vse običajnosti, vključno z raznimi »prazniki«, v katerih naj
bi se bilo potrebno spominjati tega ali onega, ali zgolj nečesa, so zame, in
meni, popolna bedarija. In podobno je tudi s hrano…
Ko bi
sam moral sestavljati jedilnik, bi me izgnali iz kuhinje, kajti zapisal bi le
dve vrsti jedi: »vseeno mi je« in »karkoli«.
Nikdar
nisem jedel zaradi tega, ker je (na razpolago, na mizi, ponujeno, brezplačno…),
nikdar nisem jedel, ker je okusno (pa – če je dobro, potem se nabaši, kajti kdo
ve kdaj boš spet imel priložnost tako dobro jesti), pač pa vselej izključno
zaradi tega, da – pomirim lakoto, da opravim tisto, kar je…
Hrana
je, meni, nujno zlo, in hranjenje samo je – potrata časa! Kakopak, govorim z
vidika tvornosti, ne z biološkega, potemtakem razumem, da telo potrebuje tako
določene tvarine, s katerimi samo sebe obnavlja/ohranja, kakor tudi tvarine, iz
katerih pridobiva energijo (moč/voljo) za delovanje, in se zavedam, da takisto,
posredno, potrebujejo možgani, a, kljub temu: dokler jem, takrat možgani sicer
delujejo, a vedno jim ne dovolim tega (ker se tako odločim, ker ne želim
prizadeti osebe, s katero obroke uživam… baj de vej: tudi takšna odločitev se
oblikuje v možganih, saj so le-ti tisto, kar vodi/usmerja sleherno bivanje!),
da bi zapustili mizo, in krožnik, in se podali v (za)pisovanje… pač pa jih
(pri)silim v to (spet: možgani sami sebe tovrstno zadolžijo, usmerijo!!!), da
skušajo sproti zaokroževati določena razmišljanja v zaokrožene celote, da bodo
lahko kasneje, z nekimi drugimi besedami, morda, z drugimi prispodobami
povedali/(za)pisali to, kar bi (ko bi šli po /njim/ lažji poti)
pripovedovali/(za)pis(ov)ali sproti… in tisti/a, ki ve o čem govorim, tisti/a
je zagotovo že skusil/a to, da se mu/ji določena zamisel, da mu/ji (denimo, če
se omejim na glasbo) določena melodija dobesedno izpuhti, izgine, za nedoločen
čas (sicer ne izgine dejansko, še manj za vedno, kajti podzavest je pretkana
žverca, in beleži dobesedno vsako informacijo, do katere dospe, četudi po
sistemu »kotička oči«), in se, morda, nikoli ne povrne, morda pa pride, kot nek
že pozabljen navdih, po nekem času znova na plano… kakorkoli že, s hrano je
tako…
… da jo
potrebujem le za to, da zmorem samemu sebi zagotoviti tiste nujne predpogoje
lastnega obstajanja, in delovanja, nikakor pa zaradi tega, da k njej stremim,
da se nad njo navdušujem, da me nenehno lakoti po njej, kajti – ne samo takrat,
ko jo vnašaš, pač pa tudi takrat, ko izločaš presežke, ne(upo)rabne snovi, si
dobesedno »privezan«. V prvem primeru na krožnik, v drugem na »školjko«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar