"Že videno"

Danes se lotim pojava, katerega poznamo pod besedno zvezo »že videno«. O njem nisem le slišal, pač pa sem ga, kar nekajkrat, tudi doživel. In izpostavim le tri primere tega doživetega…

Prvič sem doživel ta »že videno« še kot otrok. Pripetilo se je, da smo odšli na obisk, k sorodnikom, nekam na Štajersko. Da, niti tega ne pomnim, kje so živeli (domnevam, da v Mariboru), vem pa, da smo se podali na pot zaradi tega, ker je umrl očetov stari stric (brat očetovega deda).

Pravzaprav ničesar nisem vedel o njem, ali njegovi družini, kaj šele o stanovanju, v katerem so živeli. Vsaj zavedam se ne, da bi mi kdo podrobneje opisoval njihovo bivališče, in tudi, če bi mi ga, bi moral to početi tako podrobno, da bi za takšno opisovanje moral imeti »fotografski spomin«, obenem pa bi v meni to opisovanje moralo vzbuditi tolikšno mero zanimanja, da bi si vse, do pikice natančno, zapomnil, vendar: kolikor vem zase, me nikoli, še zlasti ne pri osmih, morda devetih, ali desetih letih (da, niti tega ne vem, koliko sem bil takrat star) ni zanimalo to, kaj kdo ima in kako je to svoje imetje razporedil, kam je postavil določene predmete, na primer.

Sama pot ni bila nič posebnega, pot kot pot, in vse do prihoda pred vhodna vrata stanovanja je bilo, meni vsaj, nekaj povsem sproti zaznavajočega, novega. Ko pa smo vstopili skozi prag…

Vse, kar sem zagledal, mi je bilo, kot da gledam (vsaj) v drugo. Znan mi je bil hodnik, in vse v njem, znan mi je bil vsak prostor, v katerega smo vstopili, in za vsak predmet, ki je bil v nekem prostoru, mi je bilo »povsem normalno«, mi je bilo tako, kot da bi ugotavljal tisti aha-še-vedno-stoji-na-svojem-mestu…

Torej sem vedel (kako, tega ne znam pojasniti) vse o samem stanovanju, do podrobnosti, ničesar pa nisem vedel o samem dogajanju, o pogovoru s sorodniki, o tem, kam se bomo kasneje podali (iz stanovanja), pomeni, da sem vedel vse o (zgolj) materialnih, opredmetenih zadevah, vezanih za nek, relativno ozko omejen prostor, imenovan stanovanje.

Drug primer, ki me je presenetil, nič manj kot prvi, se je pripetil, ko sem bil gimnazijec. Kar precej časa pred tem, preden se je zadeva zares (in do pikice natanko tako) pripetila, sem isto doživel. Ne vem, tega ne pomnim, sem o tem sanjal, ali zgolj »sanjaril z odprtimi očmi« (torej v budnem stanju), vsekakor pa se ne zavedam tega, da bi mi karkoli od tega, kar se je pripetilo, kadarkoli vzbujalo posebno pozornost, in da bi se zaradi tega posvečal razmišljanju o tem. Kakorkoli že…

Bilo je med uro nemškega jezika, in učiteljica, sicer izjemno stroga, a korektna do konca, in dejanski pedagog, je izčrpala snov, namenjeno konkretni uri. Pa je, da bi uro zaokrožila na prijetnejši način, kot je učenje (ne poznam normalnega bitja, ki bi rado svoja mlada leta presedelo v učnih klopeh), pozvala sošolko Duško, ki je pela v zboru ljubljanske opere, na pride pred tablo in razredu nekaj zapoje…

Do tedaj mi je bilo vsa ura nemškega jezika »nekaj novega«, od tistega trenutka dalje, ko pa je učiteljica začela govoriti o tem, da sošolka poje v opernem zboru… od takrat naprej pa sem se zgolj čudil, kar verjeti nisem mogel samemu sebi, kajti vse, kar se je dogajalo, vse mi je bilo »že videno«, in ne samo to, v naprej sem »vedel« kaj in kako se bo odvilo!

Tretji primer sem doživel nekaj let nazaj: neka oseba mi je povedala, da ji je izjemno všeč zmagovalna pesem festivala San Remo, pri čemer – ni vedela niti naslova pesmi, niti mi ni znala opredeliti melodije, ni vedela niti tega, katerega leta je bila pesem na festivalu, niti o tem ni imela pojma, ali jo je pel pevec, ali je bila, morda, pevka, duet, skupina… skratka, vedela je le to, da ji je všeč »zmagovalna pesem festivala«.

Bilo je pri meni doma, računalnik je bil vklopljen, pa sem sedel za tipkovnico, odprl »jutjub«, vtipkal določene besede in zagnal predvajanje, in… ko sem se ozrl proti omenjeni osebi, sem zagledal solze, ki so ji »vrele« prek lic. Da, natanko to pesem je imela v mislih, med ne-vem-kolikimi, nabranimi skozi vso »zgodovino« festivala!

Dobro, tudi to zmorem (sicer ne vem kako), da, v določenih okoliščinah, izustim odgovor na vprašanje še preden je le-to, vprašanje torej, zastavljeno, torej že ob samem »ali…«, na primer. Potemtakem zmorem (ne vedno, ne v vseh okoliščinah, ne pri vsakomur!) tisto, čemur bi se lahko reklo branje misli?! Ne vem, priznam, ne vem ne tega, kako mi to »uspeva« (saj ne gre za ponavljanje česarkoli že /dejansko/ doživetega, pač pa izključno za stvari, ki naj bi se odvijale v neki bodočnosti, v odnosu na že doživeto), ne čemu, pa skušam tu vsaj eno možno rešitev omeniti. Če pa dejansko razlaga ustreza dejstvom, če je pravilna, o tem pa nikoli ne bom izvedel!

Ne verjamem v »tolmačenje sanj«, le toliko vem, da možgani v sanjah premlevajo neka že doživeta stanja. Lahko so ta stanja doživeta v podobi nekega konkretnega dogodka, lahko v podobah razmišljanja o nečem, lahko v podobah občutkov (npr. občutka prijetnosti ali strahu pred nečim)… kakorkoli že, sanje so IZKLJUČNO obnavljanje minulega, že doživetega (četudi se tega »že doživetega« ne zavedamo, je v nas, v naši podzavesti, ki vpija, beleži dobesedno VSE INFORMACIJE, katere zaznava v /našem/ okolju, pa – denimo, da sediš z nekom, ob kavi, ob pogovoru, in si osredotočen na sogovornika, in se zavedaš njega, pogovora, tega kje in čemu sediš, natakarice, ki je postregla s kavo, in še marsičesa drugega… ne zavedaš pa se neke vejice, ki se je premaknila z vetrom, neke smetke, katero je taisti vetrič prestavil prek tal, tega, da se je tudi šesta ptica pridružila žgolenju petih, ne zavedaš se kupa, pravzaprav gore dogajanj in stvari, ki tvorijo, v tistih trenutkih, tvoje okolje, vendar – tvoji možgani vse te stvari, v podobi informacij, zaznajo, in jih shranijo v svojo shrambo, za vsak primer, če bi utegnile koristiti. Da pa ne bi bremenili zavesti (ki je osredotočena na ožji del istega časa, se posveča sogovorniku, pogovoru, pitju kave, zahvali natakarici, ker je prinesla naročeno…), taiste informacije preusmerijo v podzavest. Z drugimi besedami: sploh se ne zavedamo (in se ne moremo zavedati), kaj vse je spravljeno v naši podzavesti, in kdaj bo taisto »privrelo na plan«, v takšni ali drugačni podobi, če sploh.

Da bi nekdo, kdorkoli, uspel dejansko »zadeti« pomen sanj, bi MORAL razpolagati z natanko ISTIMI informacijami (tudi z natanko ISTIM doživljanjem, torej tudi načinom zaznavanja, vsega, kar se dogaja »okoli mene«!), bi, potemtakem, moral ŽIVETI »MOJE« ŽIVLJENJE (življenje, ki bi bilo, vsaj v mnogočem, IDENTIČNO mojemu… pojmovanju stvari, njih razvrščanju, posledično odnosu do teh stvari, ipd.), predvsem pa bi se MORAL ZAVEDATI tudi tistega vsega, kar sam hrani v svoji podzavesti (tam, kamor zavestno ne zmore dospe/va/ti!!!)… kar pa je nemogoče!

Ne verjamem v reinkarnacijo, v to, da bi v nekem prejšnjem življenju že obiskal neko stanovanje (in si zapomnil vse podrobnosti o/v njem)… že slišal učiteljico in sošolko… že prejel popolno (ali vsaj s potrebnimi podatki »opremljeno«) informacijo o pesmi… že slišal vprašanje, postavljeno v natanko enakih (ISTIH!) okoliščinah, kakršne so tiste, v katerih z odgovorom prehitim samo vprašanje!

Res je, vsa materija kroži, pomeni, da se, na nek svoj, specifičen način, obnavlja, vendar – možnost, da bi bile okoliščine do pikice enake, v teh procesih obnavljanja, da se ne bi pripetil nek slučaj, ki bi zadeve speljal (četudi vsaj malo) po svoje, ne, takšnega dogajanja Narava ne izkazuje! Ko bi ga izkazovala, potem – potem ne bi bilo nobenih sprememb, in, če ne bi bilo sprememb, potem ne bi bilo razvoja! In – če pomislimo na kroženje peska… nastane iz neke, konkretne skale, se nalaga, gosti, čvrsti, vmes mu veter pripiha delce nekega drugega materiala, dež, ki pronica skozenj, odlaga tisto, kar mu je odveč, a je v sebi, s seboj prinesel… ne, niti teoretično ni možno, da bi bila skala, ki bo nastala iz tega nalagajočega se peska, do pikice enaka tisti, iz katere se je sam pesek (kot osnovno gradivo) razdrobil!!!

Da bi se taisto dogajalo skozi čas in v RAZLIČNIH DELIH »našega« vesolja, na obeh straneh črne luknje, izmenično torej? Dvomim, močno dvomim, kajti – ko bi Narava hotela to, da bi bile ene in iste podobe življenja VEDNO »v obtoku«, da bi se torej ponavljale posamične (in vse) vsebine, da bi obstajala reinkarnacija (ne tista, v okviru enega dela »našega« vesolja, pač pa v smislu ponavljanja že odvijajočega se v tistem drugem delu vesolja, tistem, ki je na drugi strani črne luknje), potem – čemu, za vraga, bi samo sebe razkrajala, takrat, ko že doseže nek (vsaj domneven) vrh lastnega razvoja, čemu bi zastavljala (spet in ne-vem-katerič) iz popolnega nič(a)… ko pa bi lahko preskočila določene faze, in začela, npr., s podobami že razvitega življenja (ta »razvitost« je relativna zadeva, znotraj katere sebe štejemo v razvitost, medtem ko imamo, na primer, bakterije, za »primitivne podobe življenja«, ob čemer se ne zavedamo niti tega, da smo, v bistvu, sestavljeni iz taistih bakterij, še manj tega, da so bakterije zmožne preživeti skozi čas krepko, krepko dlje kot mi, obenem pa se bistveno lažje prilagodijo vsem »šok-spremembam«, nekim nenadnim novostim v okolju, tudi takšnim, kakršne bi nas zmogle, dobesedno, zbrisati z zemeljskega površja!).

Se odgovor na obravnavano vprašanje (na ta »že videno«) nahaja v – zasnovanosti? V tem, da VSAKO razumsko zasnovano bitje na ENAK način doživlja okolje, samega sebe, da mu (v odvisnosti od časa njegovega živetja) njegove praktične izkušnje oblikujejo natanko enake zaključke, kot jih porajajo nekemu drugemu (razumsko zasnovanemu bitju) njegove?

Dobro, recimo, da je temu tako, pa – obstaja možnost, da bi tudi sam, ko bi bil na mestu učiteljice, pozval Duško k petju, vendar… kako bi lahko vedel o tem, kaj, kako, koliko časa bo pela?

Obstaja možnost, da bi bila sanremska pesem tudi meni (zelo) všeč (in mi je), vendar… všeč so mi tudi nekatere druge, in nikoli se nisem opredeljeval do vsebin na način, da bi ugotavljal sebi najlepše glasbeno delo, sebi najbolj okusno jed, prijetno pijačo… vselej sem te zadeve prepuščal konkretnim razmeram, nekemu (ob)čutenju, ki me je vodilo v konkretnem trenutku, pa mi včasih nekaj bolj prija kot ostalo, in nimam absolutno zapovedanih »naj« stvari!

Bojda poznamo »svet«, bojda vemo malodane vse, kar bi morali vedeti, a, glej ga zlomka, niti tistemu, kar je v nas samih, se nismo uspeli približati, kaj šele, da bi dospeli vsaj korak vstran od človejaške vsevednosti, ki zajema malodane vse, z izjemo dveh stvari: ne zaveda se tega, da o ničemer (zares) ne ve (ker moram razume/va/ti, da bi dejansko vedel!), in se ne zaveda, da se, skozi lastno »vsevedno« prepričanje, izkazuje kot povsem običajna – neumnost!

Sokratov »vem, da nič(esar) ne vem« - modrost, ki bo preživela tudi vse nadaljnje čase, modrost, ki izpoveduje sledeče: sicer vem, marsikaj, in ravno prav, ravno dovolj za to, da se zavedam številnih vprašanj, izvirajočih iz že spoznanega, da se, potemtakem, zavedam tega, da, v bistvu, o celoti, o samem sebi, ne vem ničesar!