Kdo si je izmislil državo?

Zastavim z izhodiščno trditvijo: države si ni izmislil človek – razumsko bitje!

V kolikor podrobneje pogledamo razna »odkritja«, potem zlahka ugotovimo, da gre, pri teh »odkritjih«, izključno za prenos-že-obstoječega-v-svet-dvonogega-bivanja, da gre, v bistvu, »zgolj« za to, da je bodisi »nekdo« opazoval dogajanja v t. im. naravi, in jih prenesel tudi v svet dvonoštva, pri čemer je, kakopak, videno izpopolnil, in s tem prilagodil za uspešnejšo (upo)rabo, bodisi je le pridodal določene vsebine, s katerimi je nadomestil tiste, ki sicer potekajo v sami naravi.

Denimo – izum kolesa. Obstaja (povsem logična, potemtakem sprejemljiva) domneva, da je kolo nastalo po tem, ko je »nekdo« videl (po bregu) kotaleči se kamen, in mu je, vsled videnega, »kapnila« zamisel, da bi bilo moč, z izdelavo podobnega predmeta, zagotoviti lažje, hitrejše, uspešnejše premagovanje razdalj. Podobno je v primeru letenja (gibanja skozi »zrak«) – zadoščalo je opazovati ptice, in že se je tistim »nekim« porodila zamisel, da bi tudi sami zmogli podobno, pa je bilo potrebno »samo« še ugotoviti to, kako je moč določeno maso (težo) spraviti tja »gor«, jo tam »zgoraj« obdržati, ob tem tudi nadzorovati sam let (smer, dolžino leta, v končni fazi tudi spust)… pomeni, da je pri vseh »odkritjih« pomembna ena sama stvar: RAZUMEVANJE naravnih (ali pa družbenih, ki so, posledično, tudi naravne zakonitosti, upoštevaje, da tudi dvonog svet sodi v naravno) zakonitosti in umetje prenosa taistih, v podobi praktične (v uporabnost naravnane) izpeljave.

Če nadaljujem z naslovno temo, potem zapišem, da si države nihče ni izmislil, pač pa, od nekdaj, obstaja, sama po sebi, kot posledica/izkaz povsem – nagonskega delovanja! In podkrepim trditev tako, da na pomoč pokličem (že velikokrat, za tovrstne razlage, uporabljane) volkove: tudi oni imajo svoje »države« (svoja področja), tudi oni imajo svoje teritorialne meje (ki jih redno »vzdržujejo« s tem, da na mejnih točkah puščajo sledove svojega bivanja, bodisi urin, bodisi blato, bodisi se drgnejo ob drevo, kamen, in s tem »zabeležijo« konkretno stvar s svojim vonjem), tudi zanje, za njihovo suverenost (neodvisnost) je odločujoča (relativna) »ekonomska neodvisnost« (v kolikor imajo dovolj hrane, na svojem področju, bo krdelo številčnejše, bo sleherni posameznik fizično močnejši, bo, sit, zadovoljnejši, in s tem bolj pripravljen do tega, da bo branil »meje svoje države«… in, z druge plati – ne bo imelo, to krdelo, potrebe po tem, da bi vdiralo na področja drugih krdel, ter s tem povzročalo spopade, vojne), tudi oni imajo svojo oblast, in sodstvo, in »organe represije« (običajno sta v teh vlogah vodilna samec in samica), ne nazadnje – tudi volkovi imajo, v času obilja, »socializem« (vsi imajo dovolj, četudi ima »oblast« več), in v času pomanjkanja »kapitalizem« (v katerem je najprej poskrbljeno za sitost vodilnih – fizično najmočnejših in v izkazovanjih najspretnejših, potemtakem tistih, ki so, tudi navzven, napram nenašemu-krdelu, zmožni uspešnejšega izkazovanja – nato za sitost podmladka, brez katerega »ni bodočnosti«, na koncu še za nemočne, ki dobijo tisto, kar ostane, če ostane)… ne nazadnje, tudi volkovi delujejo organizirano, pri čemer so zmožni izkazovati celo različne »taktike« delovanja, v odvisnosti od konkretnih okoliščin, razmer…

Podobne primere izkazovanja je moč najti pri VSEH živalih, potemtakem pri VSEH NAGONSKIH BITJIH, torej tudi pri »človeštvu«. Zaradi tega je zgrešeno govoriti o »odkritju« (izumu) države, pač pa zgolj o tem, da so države dvonogega življa le modifikacija že obstoječega.

Dejstvo, nagoni poslujejo natanko tako, MORAJO imeti »svojo lastnino«, MORAJO imeti svoje »velike« (v občem žargonu »pastirje«), MORAJO imeti svoje »svete vsebine«, MORAJO delovati izključno kot del neke konkretne skupnosti, na nekem konkretnem področju, z nekim specifičnim načinom izkazovanja (jezik, vera, »kultura«)… saj se le skozi te stvari (in z njimi) izkazujejo kot obstoječi, in bi, z drugega zornega kota, bili, sami, kot posameznosti, povsem – nezmožni (pre)živetja, bili bi, v bistvu, neka neprepoznavnost, neka nepomembnost, nek – nič!

Dejstvo: RAZUM DELUJE POPOLNOMA NASPROTNO, potemtakem drugače. Razum želi presegati meje (razne omejitve), zaradi česar se tudi ne zadovoljuje z obstoječimi razlagami (pač pa išče odgovore na nova vprašanja, poglablja, širi poznavanje), zaradi česar nima težav, kadar sodeluje, ne s fizičnimi razmejitvami, ne z razmejitvami v podobi različnih jezikov, »kultur«… kajti RAZUMU JE POMEMBNA VSEBINA, ne pa njeno izkazovanje (vse pomembne stvari nagonskega sveta so IZKLJUČNO tiste zadeve, ki jih je moč pojmovati kot zunanjost, formo, nekaj – čutnim zaznavam – dosegljivega), razumu so, v bistvu, vse meje bolj v breme, kot v korist, saj taiste (meje) (po)skrbijo tudi za to, prek svojih izkazovalcev, prek vseh nagonskih, ki brez teh meja sploh ne najdejo sebi neke identitete, nekega, klavrnega sicer, ničvrednega »smisla obstoja«, da razumu otežkočajo, v določenih primerih celo preprečujejo (so)delovanje z nekim drugim razumom, lociranim (bivajočim) v neki drugi razmejenosti… bolje – omejenosti!