Kjer ni razuma...

Kjer ni razuma, tam ne more biti razumevanja (česarkoli, in zlasti tistega, kar se podaš "urejati").

Kjer ni razumevanja, tam ne more biti uspešnosti v smislu izvajanja (lastnih) aktivnosti, usmerjenih v doseganje želenega (in na način, da z lastnim izkazovanjem ne škoduješ skupnosti... celoti, ne nazadnje Svetu).

Kjer ni razumevanja, tam se niti iz lastnega gorja (kaj šele iz tujega) ne naučiš "biti drugačen", ne lotevati se tistega, česar ne poznaš. Res je, izkušnje učijo, brezpogojno, a učijo le tam, kjer je razum(evanje).

Kjer ni razumevanja, tam je ponavljanje napak. Tam je ponavljajoča se zgodovina. Sicer izkazovana na drugačnih "tehničnih stopnjah", a s povsem istimi vsebinami.

Kjer ni razumevanja, tam se mase zaganjajo, dokler se ne izpojejo, dokler ne treščijo v "zid". In nastopi krajše obdobje NEmasnega "vrtenja Sveta", obdobje napredovanja. Potem pa...

Potem pa znova: kjer ni razuma...

KO bi bil razum obča danost, se Svet ne bi "vrtel" v nenehnem ponavljanju istih bedarij. KO bi razuma ne bilo, bi ne bilo ajnštajnov, tesel, kopernikov... dostojevskih, vernov, balzakov... bi bila, preprosto, kamenodobna stvarnost, bi bilo povsem nagonsko razreševanje tekočega življenja, kakršno je povsod drugod v "naravi". Celo med plemeni, še vedno živečimi v odročnih predelih Sveta.