Obstaja
obče (splošno) prepričanje o tem, da »mediji poneumljajo ljudi«. Potemtakem
zmorejo časopisi, radijske in TV postaje vplivati na naravno zasnovanost in
odločati o tem, če se bo ta zasnovanost uspela (ali pa ne) izkazovati.
Kakopak,
konkretno prepričanje sodi v vrsto ostalih prepričanj, s katerimi je občost v
vseh časih izkazovala lastno nezmožnost dojemanja. In je to prepričanje,
preprosto povedano, neumnost, zelo velika neumnost!
Lahko
delfina (ki se občosti izkazuje kot »izjemno pametna žival«… čeprav so,
mimogrede, vse živali na povsem enaki stopnji pameti, torej na tisti stopnji, v
okviru katere jim je omogočeno ne le njih lastno pre/živetje, pač pa tudi pre/živetje
vrst) naučiš, da se bo obnašal kot ne-delfin, da se bo, potemtakem, izkazoval
povsem drugače, kot je izkazovanje, izhajajoče iz delfinove (naravne)
zasnovanosti? Ne, ne da se ga. Kakopak, da se ga naučiti, da skače skozi obroč
(a delfin že sam od sebe skače iz vode, pomeni, da mu je skakanje danost, in je
to, da se nauči skočiti skozi krog le neka nepomembna, obstranska zadeva), a s
tem se delfin, vsebinsko (in po vprašanju lastnih ne/zmožnosti) niti za pikico
ni spremenil.
Ne da
se poneumljati, in ne da se »delati pametnejše od obstoječega«. Ko bi se dalo,
denimo slednje, bi uk (šola), bi izkušnje izkazovale napredek tudi na področju »pameti«
občosti. Pa ga ne.
Občost
pravzaprav ne potrebuje poneumljanja, je dovolj neumna že sama po sebi. Tako
neumna, da ne zmore dojeti, da so na vseh področjih, torej tudi tam, kjer
sestavljajo časopise ter radijski in TV program, njeni pripadniki v večini,
celo v absolutni večini (da je že prava redkost naleteti, v t. im. »javnem
življenju«, na razumskega posameznika). Pomeni, da pripadniki taiste občosti s
svojim delom, s svojimi izdelki (s časopisnimi poročili, z
radijsko-televizijskimi vsebinami, s političnimi odločitvami…) le izkazujejo
zmožnosti večinskega dela »človeštva«, lastno neumnost (umsko nezmožnost). In,
kolikor me spomin ne vara, je izbira časopisov (radijskega, TV programa) stvar
svobodne odločitve (pomeni, da me nihče ne more prisiliti, da bi gledal nekaj,
kar je neumno), a so kljub temu (ali pa prav zaradi tega) tako imenovani »rumeni«
časopisi najbolj brani, in so razne poljudno-znanstvene oddaje (ali »kulturne«)
med – najmanj gledanimi. Celo tako malo obiskane so, te (takšne) oddaje, da
zasedajo pozno nočne termine, torej jih dajejo na program takrat, ko občestva
več ni pred sprejemniki.
Zmorejo
oddaje »spametovati«? Zmore to narediti šola? Ne, ne zmore. Razvojna teorija
(evolucijske poti) je sestavni del številnih oddaj, je sestavni del slehernega
šolanja, a občost še vedno ne pozna razvoja kot takega, in še vedno je pri
določenem delu te občosti neka »nadnaravna sila« tista, ki je tvorila, naredila
življenje! Pomeni, da je lažje verovati, kot vedeti (znati)? Ne, ni lažje, je
edino možno, tam, kjer ni dojemanja.
Poneumljati
torej ni moč (in obratno, spametovati tudi ne), ker ni moč z zunanjimi (nefizičnimi)
posegi spreminjati naravnih danosti. Je pa moč nekaj drugega, je moč OKVARITI,
je moč deformirati obstoječe zmožnosti in jih narediti za (deloma ali v celoti)
neuporabne, navidezno zakrnele, odpadle. In to je še kako moč početi, to, ne
nazadnje, taista absolutna večina počne z razumsko zasnovanimi posamezniki,
takrat, ko jih (v času njih dozorevanja, v času odraščanja) tlači v svoje
(nagonski pameti razumljive in edino sprejemljive) kalupe, mišljenjske,
ravnanjske, in zahteva (pod prisilo), da se tudi ti posamezniki ravnajo po
vzorcih večine. In počne, s tem, nekaj podobnega, kar so, denimo, Turki počeli
z otroci, katere so odvzeli napadenim ljudstvom in jih preobrazili v »janičarje«
(v še hujše, v še bolj neprizanesljive »turke« od tistih, kakršni so bili
sami).
A s tem
smo že na področju psihičnih težav, psihičnih okvarjenosti, katerih posledica
(in tudi izkazovanje) je bodisi okrnjena umska (s tem tudi vse ostale) zmožnost,
bodisi popolna umska »zatemnitev«. In je te okvare moč zaznavati pri slehernem
posamezniku, ki po svoji umski zasnovanosti odstopa od zasnovanosti nagonske
večine, celo pri t. im. »genijih« je njih »čudno« obnašanje govorilo o tem, da
z njimi »nekaj ni v redu«, čeprav – kako je lahko nekdo »genij«, kako se lahko
izkazuje z »genialnostjo«, s prepoznavanjem tistega, kar je večini nedostopnega,
če pa se izkazuje »neumno«, bolje: z »neumnimi« (posameznimi) ravnanji?
Seveda,
ne more biti neumen, takšen »genij«, kajti – ko bi bil, ne bi zmogel ustvariti
lastne »genialnosti«, je pa lahko – okvarjen, onesposobljen (na določenem
področju lastnega življenja) razumnega izkazovanja. Tudi tako, denimo, da,
kljub svoji »genialnosti« (kljub temu, da je razumsko bitje, kljub temu, da
TEMELJI NA RAZUMU, kljub temu, da dvomi v obstoječe razlage in išče nova
pojasnila, kljub temu, da verjame v obstoj nečesa šele takrat, kadar ta nekaj
ugotovi, spozna in ga dokaže!) – veruje v boga (in se s tem svojim verovanjem
izkazuje v popolnem nasprotju od lastne zasnovanosti, kajti veruje v nekaj,
česar niti spoznati ne uspe, kaj šele dokazati njegov obstoj, in veruje,
potemtakem ne temelji na dvomu v dorečenost obstoječega).
Pomeni,
z drugimi besedami, da tudi okvarjeni razumsko delujoči zmorejo delovati povsem
razumsko, na tistih področjih, na katerih jim je okolje nekoč (v času njih
odraščanja) dovoljevalo imeti lastno mnenje, ne zmorejo pa taistega tam, kjer
je okolju uspelo »vcepiti v glavo« neka svoja, bedasta prepričanja! In če je
bilo te prisile preveč, potem… potem se pripeti tudi takšno stanje, da sicer
razumsko zasnovanemu (a psihično okvarjenemu) bitju ni moč pomagati (ga ozdraviti,
mu odpraviti težav/e), ker je okolje nad njim (na njem) že v celoti izkazalo
svojo destruktivno zmožnost. In ni poneumilo takšnega posameznika, daleč od
tega, ga je povsem onesposobilo, ga je spravilo v takšno psihično obolelost, da
v njem ni niti toliko zmožnosti dojemanja (razumskega delovanja), da bi se s
pomočjo te trohice dalo »doseči« obolelega (pod)zavest in mu pomagati, mu
odpraviti okvarjenost.
Ne, ni
moč poneumljati, tudi v teoriji bi bilo kaj takega nemogoče, kaj šele v praksi,
je pa moč živeti posledice bivanja znotraj že povsem dovoljšnje neumnosti, ki
skazi dobesedno vse, kar ji pride v roke in o čemer sme sama odločati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar