Žalostno, vendar resnično

Vse, dobesedno vse, kar je od kamene dobe do danes izkazano kot napredek, je posledica - razuma. Torej danosti, s katero sami ne razpolagajo.

Potemtakem je posledica NEnjihove umnosti, potemtakem je, zanje, "umetna inteligenca".

"Umetna inteligenca", zanimiv termin. Ki označuje nekaj, kar sploh ne obstaja. Obstaja pa pojem "vgrajeno znanje" ("vgrajena razumskost"), ki govori o povsem naravnem umu, zmožnem odkrivati tiste (vsekakor že obstoječe) danosti, katerih sami niso zmožni zaznavati, do njih dospeti. In »izumlja« vse tisto, s čemer je moč (o)lajšati živetje. Ali pa ga pokvariti, v kolikor (njihova) nespamet z njim razpolaga.

"Umetna inteligenca" - denimo, računalniški programi, ki pa sami niso zmožni misliti, sami niso zmožni sprejemati nekih svojih, nevgrajenih odločitev (možnosti). So, še vedno, zgolj stvari, predmeti, ki sami po sebi nimajo lastne volje.

Bojijo se "umetne inteligence", bojijo se tega, česar sami ne premorejo, čeprav, absurd, vse, ampak res prav vse, kar uporabljajo v svojem vsakdanjem življenju, je posledica NEnjihovega uma!

Bojijo se »kemije«, čeprav je prav »kemija« odločilna za podaljšanje življenjske dobe, tudi njihove. »Kemija« so zdravila (s katerimi so določene bolezni bodisi odpravljene, bodisi ozdravljive), »kemija« so sredstva, s katerimi je omogočeno obsežnejše proizvajanje hrane, »kemija« so sredstva, s katerimi je moč »umazano« predelati v čisto, znova uporabno… »kemija« so, ne nazadnje, sredstva, s katerimi sebe »zaljšajo«, da bi bili »lepši«, nesivolasi, nezgubane kože... le neumnosti ni moč odpraviti, njihove, s »kemijo«, žal. Pa »ozaljšani« prispevajo k uničevanju »narave«.

Bojijo se onesnaženja »narave«, a prizadevno segajo po vsem, kar jim je cenovno dosegljivega, četudi tega ne potrebujejo, dejansko, za samo živetje. In to vse, po čemer segajo, nastaja v istih tovarnah, v katerih proizvajajo, kot »stranski produkt«, vse strupene zadeve, katere končajo v »naravi«.

So zoper izkoriščanje (»ubogih ljudi«), a kupujejo cenene proizvode, ne misleč o tem, koliko bo (od končne cene kupljenega) prejel tisti, ki je določeno stvar pridelal, proizvedel. Hudujejo se na tiste, ki (ker so natanko takšni, kakršni so tudi sami) zlorabljajo svoje položaje, in si prilaščajo nekaj (karkoli), kar ni njihovega (od teh na položajih), obenem se jim zdi samoumevno, da bi sami morali prejeti vse, kar je še ostalo v podobi »lastnine skupnosti«, bolje »države«. Ker je, bojda, tudi »država« njihova, vsaj takrat, kadar od nje terjajo.

Do sebe niso zmožni imeti istih meril, kakršna imajo do drugih. In se niti lastnih podob ne zavedajo, podob, različnih, kakopak, s katerimi se izkazujejo po pogojnem refleksu. Jih pa vidijo (v podobi tozadevne »hinavščine«) pri drugih, in ti, drugi, jih vidijo pri njih.

V bistvu so ubogi, kar zadeva njih zmožnosti. A je, še bolj žalostno, zaradi njih ubog ves Svet. Ko ga hitijo »reševati«, ga le še bolj ogrožajo, razkrajajo, uničujejo. So, potemtakem, kot termiti: tvorni v (po)žretju.