Ne maram navedkov. Radi pričajo o tem, da tisti, ki
deluje na njih podlagi, nima lastnega vedenja, v okviru tega lastne zmožnosti,
da bi na sebi svojstven način izpovedal svoje misli. A tu uporabim dva,
navedka.
Tvorca zapisanih izjav sta (po pojmovanju občosti)
"genija". Potemtakem naj bi bila dovolj modra, umna, da bi vedela o
čem in kaj govorita. Potemtakem naj bi bila tudi dovolj odgovorna, da bi
"stala za (lastnimi) besedami".
Kakopak, oba (omenjena "genija") poznata
razliko med znanjem in razumevanjem, pa vesta, da znati določeno količino
podatkov (aktivnosti) še ni razumevanje taistih podatkov (aktivnosti), je zgolj
njih naučenost. Naučenost, kakršno zmore izkazovati tudi papiga, ko v človeških
besedah tvori stavke. In opica, medved, ko v človeškem avtomobilčku zabava
gledalstvo.
Kakorkoli že, občestvo "ve", kakor vselej,
in "ve" še več, kot so "vedeli nekoč" (že tu bi kazalo
striči z ušesi, kajti - ko vselej vse veš, potem ni možnosti, da bi kasneje še
več vedel, še več od vsega), in samemu sebi vedno najde razlage o tem, da
(določene) misli (tu uporabljenih "genijev") ne veljajo več... čudno,
še vedno veljajo druge ugotovitve, taistih "genijev", ki so, kaže,
poznali tiste vsebine, ki so jih iz "zraka" (iz občim zmožnostim
nezaznanega, nedostopnega) zajemali, a, ubogi (ti, "geniji") niso
poznali tega, sredi česar so živeli, kar so vsakodnevno srečevali, spoznavali.
Ja, mora biti hudo stanje, kadar ne poznaš tistega, kar nenehno spoznavaš,
poznaš pa tisto, o čemer se občestvu sploh sanja ne, da obstaja.
Kakorkoli že, tu sta omenjena navedka:
Dve stvari
sta neskončni. Vesolje in človeška neumnost. In o vesolju nisem čisto
prepričan.
Albert Einstein
Morali bi
biti dve Sonci, da bi osvetlili dno človeške neumnosti.
Jean Paul Sartre
KO bi (oba) govorila o »neumnosti posameznikov«, bi to
tudi na ustrezen način zapisala, in nikakor ne bi trdila o ČLOVEŠKI neumnosti.
Ampak... ne pomagata, ne ta, ne katerikoli navedki, kajti kadar občestvo "ve" o sebi, takrat ga niti "geniji" ne morejo prepričati v nasprotno.
P.S.
Kadar povprečnost izpluje na površje, takrat ni več
izhodiščno stanje (ni več primer za to, kako NE kaže biti, kako NI prav), pač
pa postane končen domet (merilo ustreznosti, pravilnosti). In takrat rade
zagorijo tudi grmade… da bi vsaj malo razsvetlile (in razveselile) temo,
bivajočo v »vsevednih« (a tvornosti nezmožnih) glavah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar