Predalčkanje,
oziroma razvrščanje vsebin, njih umeščanje v strogo odmerjene okvirje,
značilnost občega izkazovanja do vsega, do življenja. Značilnost odsotnosti
domišljije, značilnost nerazumevanja celote kot take.
Razvrščajo
vse, od običajnih predmetov, do samega življenja, kajti zanje je vse enoznačno,
in predvsem v odvisnosti od konkretnih okoliščin.
Hrano
razvrščajo na zdravo in nezdravo, čeprav sta obe pridelani v »nezdravem« okolju
(zrak, voda, zemlja so »obogateni« s kemičnimi sredstvi tudi tam, kjer
pridelujejo t. im. »zdravo« hrano, celo sama pridelava »zdrave« hrane poteka z
dopustno – in domnevno neškodljivo – količino »kemije«, zaščitnih sredstev),
pomeni, da obe vsebujeta povsem iste kemične sestavine, le da v različnih
količinah (tozadevno »zdrava« hrana vsebuje manj zgolj zaradi tega, ker je pri
njeni izdelavi navzočih manj preparatov). In obe se lahko izkazujeta kot zdravi,
ali pa nezdravi, v odvisnosti od količine zaužitja.
Da,
verjetno je večja težava v količini vnašanja (česarkoli) v organizem, in ne
toliko v sami (kemični) sestavi vnesenega, kar bi se dalo, preprosteje,
zapisati tudi takole: v majhnih količinah zmore ista sestava koristiti, v
večjih škodovati. Tipičen primer tega je, na primer, cepljenje: v majhnih
količinah vnesene bakterije vzpodbudijo organizem, da obvlada vnesene tujke, in
s tem postane odporen na kasnejše njihovo delovanje, v večjih količinah telo
odpove, ne zmore ustrezne moči za uspešno obrambo.
Povsem
enako je s hrano: vse, kar se v naravi izkazuje kot sestavni del hranjenja, vse
telo potrebuje. Tako smo zastavljeni, da potrebujemo tako škrob, kakor maščobe,
beljakovine, minerale in vitamine, potrebujemo, vse našteto, da zmore organizem
nemoteno delovati, pretvarjati zaužito v energijo, potrebno za živetje. In
nastane težava zgolj takrat, kadar vnašamo prekomerno ali v nezadostnih
količinah (celo sploh ne vnašamo), takrat torej, ko naravno zasnovano delovanje
skrene iz temeljnega ravnovesja.
Tudi
preproste stvari se jim kažejo v neenovitih podobah, in jih, temu ustrezno, obravnavajo,
odvisno od »konteksta«. Pa zmore biti, denimo, atomska energija produkt »sprijenih
možganov«, ker ob njeni omembi pomislijo na atomsko bombo, na ubijanje,
pozabijo pa na mnoge reaktorje, ki predstavljajo enega najčistejših načinov
proizvajanja energije, tako potrebne za nemoteno delovanje obstoječega načina
življenja. In pri tem niso zmožni narediti potrebnega koraka naprej (če že v
osnovi ne vidijo dveh plati, kako bi jih videli v »globini« določene,
obravnavane posamičnosti?!), pa, denimo, (atomski) bombi, uporabljeni tik pred
zaključkom druge svetovne vojne, vidijo bodisi v podobi tistega slabega, kar je
povzročilo strahotne (tudi dolgoročne) posledice, bodisi v podobi sredstva, ki
je privedlo do zaključka omenjene vojne, in s tem, posredno, do zaključka
obdobja pobijanja, rušenja, živalske podivjanosti.
Ni ene
same stvari, na vsem svetu, ki bi bila le enostranska, samo slaba, ali samo
dobra. Celo cigarete, ki, neposredno, dejansko škodujejo zdravju, saj v slabem
delujejo na številne organe, imajo svojo pozitivno vlogo, tistim, ki v njih
(sebi) najdejo zadovoljstvo, zadovoljstvo v podobi nekega ugodja. Da, ugodje
kot tako je način porajanja zadovoljstva, zadovoljstvo pa je edina oblika
ustvarjanja potrebne »življenjske energije«, torej moči, potrebne za to, da v
življenju najdeš nek razlog vztrajanja. In celo samo življenje obravnavajo
povsem enostransko. Naj traja čim dlje, temeljno njih merilo. V nasprotju z
obče znanim »raje dan kot lev, kot sto let kot ovca«. Njim vsebina (kakovost
življenja, njegova smiselnost) ni pomembnejša od trajanja (količine,
preživetega časa, četudi povsem netvornega, praznega, namenjenega izključno
samemu sebi, lastnemu preživljanju).
In
predalčkajo tudi knjige, filme, glasbo, predalčkajo t. im. izpovedno
izkazovanje življenja. In to počno po povsem neumnih pravilih, celo tako
neumnih, da posamezne vsebine delijo bodisi po letih (po starosti) tistih,
katerim naj bi bile namenjene, bodisi po okolju, v katerem naj bi se te vsebine
izkazovale (pa poznajo »ruralno« in »urbano« izkazovanje, pri čemer, absurd, se
ne zavedajo niti povsem preprostega dejstva: vsa mesta, vsa »urbana« okolja, so
– zlasti v zadnjih nekaj desetletjih – tvorjena iz »ruralnih« priseljencev,
pomeni, da so »urbana« okolja le po svoji zunanji podobi dejansko »urbana«, po
vsebini, po tistih, ki ta okolja tvorijo, pa so povsem »ruralna«, kajti vsakdo
svoje običaje, svoja izkazovanja, svoja dojemanja prinese » s seboj«, iz vasi v
mesto, potemtakem – mesto postane velika vas. In celo huje: vsa tozadevna »razvitost«,
»civiliziranost« je zgolj oblikovna farsa, kajti absolutna večina je – še vedno
in za vselej – »okrašena« s popolnoma prvinskimi značilnostmi, ki se zlahka
izkažejo ob vsakem, in vseh, »stresnem« družbenem stanju ).
Bojda
so »resne« zadeve namenjene odraslim, ker so le-ti resni (zgolj domnevno,
kakopak, po njihovem prepričanju), pomeni, da je vse, kar zmore biti »komično«
neodraslo, namenjeno mladim, nedozorelim? Domišljijske stvari naj bi bile
namenjene otrokom (žal, resda zgolj – majhni – otroci v njihovem svetu
premorejo domišljijo), čeprav je večina ustvarjenega »umetniškega izkazovanja«
ne samo posledica domišljije (avtorjeve), pač pa povsem »domišljijsko
prikazovanje« določenih podob sveta, kakršne poznamo – vsaka zgodba, ki je
izmišljena, živi, ob svojem nastanku, v domišljiji! Bolj »realne« zadeve, in
bolj »neresne« pa naj bi sodile tistim, ki so vmes, med otroci in med »zrelimi«
odraslimi, potemtakem »mladini«.
Zanimivost,
za mimogrede: vse, kar v določenem obdobju postavljajo med »novodobno«
(moderno, novo), s časom postane »klasika«, kar, z drugimi besedami pomeni,
zanje, da za samo razvrščanje ni pomembna vsebina (konkretnega dela), pač pa
čas, količina tega dela, ki zmore preživeti skozi določena (daljša) obdobja. Da
o »pametnosti« obče priljubljenih vsebin, tu, in raje, ne trošim besed.
Poznajo
svojo najljubšo hrano, pijačo, glasbo, branje, gledanje. Težko razumljivo
tistemu, ki se zaveda pestrosti sveta, s tem tudi pestrosti ponudbe/izbire,
tistemu, ki se zaveda pestrosti (lastnih) razpoloženj, tistemu, ki se zaveda,
da edino pestrost (vsega) preprečuje »avtomatizacijo«, monotonost, praznino
živetja, potemtakem tudi nezadovoljstvo, tisto življenjsko nezadovoljstvo!
Kako
naj se odločim za to, da mi neka, denimo glasbena, zvrst ni (ali je) »v redu«,
ko pa znotraj te zvrsti (vsake) obstajajo tako izdelki, ki me zmorejo
prepričati, kakor tisti, katerih ne prebavljam? Kako naj se odločim celo za
pesem, ki naj bi mi bila »najbolj všeč«, ko pa me (moje lastno razpoloženje)
včasih potegne v radoživost melodije, včasih v tožnost, včasih v ubranost,
včasih v »razgrajanje«? Kako naj se odločim celo za »najljubšo mi jed«, ko pa
jih kar nekaj ostaja, katere bi zmogel pogostoma uživati, in še več tistih,
katere me ne zmotijo, kadar se znajdejo na mizi? Včasih prija sladko, drugič
kislo, morda ne/pikantno, morda ne/kuhano…
Predalčkanje,
dejanska podoba izkazovanja tistih, ki ne zmorejo primerjave, ki ne zmorejo
uvida v raznolikost (ne samo življenja, pač pa tudi potreb, katerih izpolnitev
šele omogoča podlago polnosti živetja), ki se ne zavedajo niti tega, da so tako
trenutki »liričnosti«, kakor trenutki »besneče nakopičenosti energije«), pa
dečke oblačijo v modro, deklice v roza, in dečke učijo vstran od solza, deklice
pa v krhkost, tozadevno, čustveno? Čeprav je narava vsem bitjem dala obe plati,
čeprav je povsem normalno (za naravo, seveda, in ne za njih, deformirane), da
se naravnost izkazuje, da se sme izkazovati, da se celo mora izkazovati, v
izogib – deformiranosti, okvarjenosti, prizadetosti?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar