Prepričanja
večine so se, skozi čas, neštetokrat izkazala kot napačna, a je nedojemljivost,
večinska, razlog tega, da taista večina še vedno posluje v okvirih svojih prepričanj,
temelječih na povsem enaki osnovi, kot v preteklosti – na nerazumevanju, na
odsotnosti razuma.
Kakopak,
s časom se ta prepričanja modificirajo, saj ni moč ubežati čutnim zaznavam
spoznanega (ni moč, denimo, zanikati »človekovega letenja«, če vidiš letalo,
ali se celo sam v njem pelješ), a so, še vedno, podlaga le tozadevnega znanja,
znanja, ki ga lahko imenujem kot »poznavanje določenih podatkov«, ne pa kot
dejansko razumevanje konkretnih vsebin, v njihovem odnosu do celote, do
realnosti kot take. In da obstaja razkorak, med tem tozadevnim znanjem, in
dejanskim poznavanjem, o tem priča vsakdanje življenje, o tem, ne nazadnje,
priča (praktična) nezmožnost tozadevne (samooklicane) zmožnosti.
Med
takšna prepričanja, povsem zmotna, seveda, sodita tudi prepričanje o »potrebi
po aktiviranju možganov, da pričnejo razumsko delovati« in prepričanje o tem,
da »se je razum(evanj)a moč (na)učiti«. Obe prepričanji sta brez sleherne
podlage, in izkazujeta preprosto dejstvo, ki govori o tem, da večina ne razume
niti principa (naravne) zasnovanosti, in ne zmore dojeti dejstva, tudi povsem
enostavnega, da nič (v naravi) ne obstaja »na zalogo«, v podobi neke rezerve,
za katero se posamičnosti odločajo, ali bi jo (ali ne) uporabile.
Razum(evanje)
je predpogoj dejanskega učenja, in ne njegova posledica. Dejansko učenje pa je
tisto, ki omogoča uporabo pridobljenih (spo)znanj v smislu tvorjenja boljšega,
naprednejšega, popolnejšega, torej v smislu (raz)reševanja težav (in ne
njihovega povzročanja, njihovega nenehnega ponavljanja, »vrtenja v zgodovinski
spirali«… ki je spirala izključno zaradi dosežkov – tehnoloških, razvojnih –
posameznikov, sicer pa je, vsebinsko gledano, v odnosu do večine, povsem
preprosto kroženje).
Absolutna
večina »znanj(a)«, ki je v obtoku, je zgolj tozadevno znanje, je naučenost
določenih podatkov (aktivnosti), uporabnih izključno v ustaljenih razmerah,
okoliščinah, kar pomeni, z drugimi besedami, da vsaka porušitev okoliščin, da
vsaka bistvenejša sprememba pogojev, znotraj katerih se odvija določeno
izkazovanje, tovrstno (nerazumljeno) znanje izkaže ne samo kot neuporabno, pač
pa kot – napačno!
Da
razum ni posledica učenja, o tem priča sledeče: najprej je potrebno vsebine
(vse, kar je še neznanega) ugotoviti (prepoznati njih obstoj), jih nato
spoznavati (razumevati), šele nato se pojavijo zapisi (teh prepoznanih vsebin),
zapisi torej, ki predstavljajo »snov učenja«, torej podatke, ki tvorijo znanje.
Ali zgolj »znanje«. In ni obratno, v svetu razumevanja, je pa povsem obratno v
svetu nerazumevanja, v svetu verovanja (verjamem, da nekaj je, čeprav tega
nečesa ne poznam in ga ne morem spoznati, na način, da bi bilo moje spoznanje
sprejemljivo v obči podobi), v svetu čutnega zaznavanja (»svet je, kakršnega
vidim« - absurd: naravnih zakonitosti ni moč neposredno videti, niti kakorkoli
drugače zaznati, s čutili, a vendarle vsi »vedo«, da obstajajo, v taistem
svetu, ki je »tak, kakršnega vidim«!).
Da,
razum(evanje) je tvorec znanja, torej ne
njegov proizvod, čeprav je res, da s kopičenjem (spo)znanj razum pridobiva
večje možnosti razumevanja obravnavane (katerekoli) celote.
Mikrocefalin
MCPH1, gen, »kulturna dediščina« Neandertalca, človečnjaka, nagonskega,
nerazumskega bitja, je poglaviten »razlog« nerazumskega »človeškega sveta«
(poleg njega se pojavljajo tudi ostali, podobni geni, podedovani s strani
drugih človečnjakov, živečih v času Homo Sapiensovega »potovanja prek sveta«, a
je omenjen gen odstotkovno najmočneje zastopan). Gen, ki je v svetovnih
razmerah krepko večinska danost, v evroazijskih (Evropa in Azija sta
pradomovini Neandertalca) pa malodane absolutna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar