Nezadovoljstvo kot gibalo...

Znana je trditev, da »je nezadovoljstvo gibalo razvoja«, vendar ta trditev izraža le del resnice. V nasprotju z dojemanjem absolutne večine t. im. »človeštva«, ki zaradi skromnih umskih zmožnosti zadeve dojema izključno enoplastno (zaradi nagonske zasnovanosti je obsojena, ta absolutna večina, na ravnanja po principu pogojnega refleksa, kar z drugimi besedami pomeni, da ni zmožna načelnosti, pa se do istih vsebin izkazuje v lastni različnosti, odvisno od tega, v kakšnem odnosu do konkretne vsebine se znajde), se slednja stvar, slednja vsebina izkazuje v pestri drugačnosti. Tako, denimo, če zapišem povsem preprosto, zmore običajen sladoled pripeljati do »osvežitve« (torej do prijetnega počutja), lahko pa, povsem nasprotno, povzroči prehlad (torej neprijetno počutje). In je podobno tudi z nezadovoljstvom.

Pri tem različnem »delovanju« nezadovoljstva obstajata dve temeljni ravni. Prva raven (nezadovoljstvo kot gibalo) se izkazuje v odvisnosti od tega, ali nezadovoljstvo občuti (izkazuje) razumsko zasnovano bitje, ali pa ga izkazuje (občuti) nagonsko zasnovano (tu gre za neposreden vpliv nezadovoljstva). Druga raven pa se izkazuje na posreden način, kot ugotavljanje (slabih) posledic tistega (začetnega) nezadovoljstva, ki je vodilo v spreminjanje (in pripeljalo do sprememb). Kakopak, tudi to »nezadovoljstvo na drugi ravni« razumska bitja dojemajo povsem drugače kot nagonska.

Prva raven, nezadovoljstvo kot gibalo.

Razumsko zasnovano bitje se zaveda preprostega dejstva, ki govori o svetu, sestavljenem iz različnosti; o svetu, v katerem so vse posamičnosti med seboj povezane; o svetu, v katerem sleherno (po)rušenje medsebojne prepletenosti (vseh) posamičnosti vodi v težave. Pomeni, da razumsko zasnovano bitje svet pojmuje kot celovitost drugačnosti, in vsem tem drugačnostim priznava ne samo pravico do obstoja, pač pa tudi pravico do nemotenega (pre)živetja. Zaradi takšnega dojemanja sveta, razumsko zasnovano bitje izhaja iz koristi celote (torej vseh različnosti) in šele posredno pride do lastnih koristi (interesa), kar, drugače zapisano, pomeni, da razumsko zasnovano bitje izkazuje uvidevnost, nesebičnost.

Nagonsko zasnovano bitje drugačnost pojmuje kot ogrožanje, zaradi česar izkazuje večno povezovanje »enakih med enakimi«, s tem izpostavlja lastne (čredne, plemenske) značilnosti kot vrednejše od značilnosti drugačnosti, in s tem, neposredno, taistim drugačnostim ne priznava iste vloge v svetu, jim ne priznava istih pravic do (pre)živetja. Do takšne ugotovitve je zlahka moč priti, kadar »življenje« privede do tega, da pride do neposrednega stika med dvema (ali več) drugačnostima in se ta stik dogaja na področju, ki je (po mnenju ene izmed obeh drugačnosti) »življenjsko področje naših (»nas«)«.

Ker ne zmore celovitega mišljenja, posledično načelnosti, se nagonski odziva na drugačnost v odvisnosti od tega, KJE se ta drugačnost nahaja – v kolikor je (prostorsko) oddaljena, jo zmore doživljati (nekoliko) strpnejše, v kolikor je »blizu« (in nagonski začuti »ogroženost«), se izkazuje z nestrpnostjo, in s sovraštvom (nestrpnost je namreč izhodišče odklonilnega odnosa in je sovraštvo samo njeno potenciranje).

Z drugimi besedami, nagonsko zasnovana bitja niso zmožna uvidevnosti (nesebičnosti), pač pa izhajajo izključno iz lastnega interesa, in jim je skupnost ustrezna samo toliko, kolikor v njej vidijo koristi zase, kolikor njim ustreza.

Ker je učinek izkazovanja nezadovoljstva odvisen tudi od »smeri«, v kateri se odvija, je tudi njegov rezultat lahko dvojen.

Ker razumsko zasnovano bitje deluje v interesu skupnosti (in pri tem zanemari lastno stanje, počutje), skuša spreminjati tako, da bi skupnosti kot celoti zagotovilo nek »lepši«, »boljši«, pomeni, da razumsko zasnovano bitje na temelju lastnega nezadovoljstva stremi k izboljšavam objektivnih danosti, tistih vsebin torej, od katerih vsi začutijo izboljšave. Zato je »nezadovoljstvo gibalo razvoja«, kadar ga izkazujejo razumsko zasnovani.

Ker nagonsko zasnovano bitje deluje v lastnem interesu (in pri tem zanemari interese skupnosti oziroma, da bom bolj objektiven, se realnosti sploh ne zaveda, torej se ne zaveda niti samega sebe, kaj šele posledic lastnega izkazovanja), deluje v popolnem nasprotju od delovanja razumskih bitij, pomeni, da deluje v smeri osebne pridobitve. In ker to lahko počne le tako, da jemlje skupnosti, pomeni, da celoti, skupnosti povzroča slabšanje, nazadovanje, razkrajanje (sebi pa, domnevno, nek boljši položaj).

Trditev je moč, kot pravilno (in zlahka) prepoznati v neštetih podobah iz sveta »narave«, skozi katere se izkazuje to, da takrat, kadar ni obilja za vse, močnejši posamezniki (na temelju lastnih zmožnosti) v prvi vrsti sebi zagotavljajo (pre)živetje (pomeni, da jim v stiski za skupnost ni mar). In ker je »enostavno, konkretno, neposredno vzročno-posledično mišljenje« značilnost tako živalskega sveta, kakor tudi absolutne večine t. im. »človeštva«, posamičnosti (znotraj obeh svetov) delujejo po istih principih (da, človeka, ali pa »človeka« ne prepoznavaš takrat, kadar ima dovolj zase, pač pa svoj dejanski »obraz« pokaže takrat, kadar se začuti kakorkoli ogroženega).

Druga raven, nezadovoljstvo kot posledica izhodiščnega nestrinjanja z realnostjo (izhodiščnega nezadovoljstva).

Razumsko zasnovano bitje zmore sebi graditi zadovoljstvo izključno takrat, kadar ugotovi, da je njegovo početje smiselno, oziroma drugače, takrat, kadar vidi, da so njegova prizadevanja za »lepše«, »boljše« rezultirala v dejanskem »lepšem«, »boljšem« za vse (za celoto). Pomeni, da ob vsakem odstopanju od tega, razumsko zasnovano bitje doseže stanje nezadovoljstva (ko ugotovi, na primer, da skupnost rezultate njegovih prizadevanj uporabi za doseganje slabega, ali pa ko uvidi, da so njegova prizadevanja potekala zaman, »v prazno«). In s ponavljanjem doživljanja takšnega nezadovoljstva, se pri razumsko zasnovanem bitju pripeti sprememba: nezadovoljstvo sicer še (vedno) občuti, a to občutenje ne sili več v spremembe (kaj bi spreminjal, kaj bi samemu sebi odrekal pravico do čimbolj nemotenega življenja, ko pa skupnost vsa ta prizadevanja potepta?!).

Pri nagonsko zasnovanem bitju je nezadovoljstvo večno, trajno (vselej želi imeti vsaj približno toliko, kot imajo »imetnejši« v okolju), pomeni, da je nagonsko zasnovano bitje vselej »več hoteče« in je samo od okoliščin, znotraj katerih biva, odvisno to, ali bo svoje nezadovoljstvo »obvladovalo«, ali pa sprostilo (tudi v podobi nasilja, kadar bo dosežena zadostna – količinsko gledano – masa, gnana z istim nezadovoljstvom, kakršno žene posameznika).

Izkazovanje nezadovoljstva pri nagonsko zastavljenem bitju preneha šele tedaj, ko se znajde v »pat poziciji«, ko ugotovi, da se je znašlo v podrejenem položaju, da obstaja nek močnejši od njega, nekdo, ki ima dovolj (z)možnosti, da mu bodisi »pristriže peruti«, bodisi ga povsem izniči.

Pomeni, če upoštevam tudi to drugo raven, da je trditev o nezadovoljstvu kot gibalu razvoja, pravilna izključno za svet razumsko zasnovanega (človeka), pomeni, da bi bil svet, sestavljen izključno iz razumskih bitij, v nenehnem napredovanju, razvijanju, izboljševanju.

Tako pa se, ta naš planet, izkazuje v nenehnih nasprotjih, pa izkaže »korak naprej«, hip zatem »tri nazaj«… predvsem pa nikdar (in nikakor) ne beleži tistega osnovnega razvoja, razvoja dejanske vsebine t. im. »človeštva«, pač pa je le-ta, vsebina (zasnovanost, način delovanja) pri absolutni večini povsem enaka vsebini, kakršna je bila pred desettisočletji. Le na drugačna sredstva (načine življenja) se je navadila, ta absolutna večina, se naučila uporabljati (tehnične in ostale) pripomočke, s katerimi, zlahka (čeprav so namenjeni, ti pripomočki, v izboljševanje življenja celote, torej tudi v izboljševanje sobivanja drugačnosti) krene v »boj za našost« in se izkaže v vsej svoji živalskosti.

Nezadovoljstvo je objektivna danost. Različno usmerjena, različno izkazovana. In sila problematična pri nagonskih bitjih, ki niso zmožna (o)brzdati lastnih ravnanj (samih sebe) takrat, kadar začutijo, da so (postala, zaradi ustreznega števila »somišljenikov«) »močna«.