Načelo enakosti pred zakonom NI ISTO kot "vsi smo enaki"

To, da niti osnovnih zadev ne razumejo, o tem priča tudi dejstvo, po katerem »načelo enakosti pred zakonom« pojmujejo v podobi splošnega »vsi smo enaki«, čeprav gre za dve povsem različni zadevi. Kakopak, pojasnim različnost…

To, da NISMO vsi enaki, o tem pričajo že povsem običajna dejstva: smo različni po spolu, po barvi las (oči), po višini, teži, po raznih prepričanjih, navadah, načinih življenja, ne nazadnje smo različni po zmožnostih in po odnosu do tega, čemur pravimo sobivanje. In bi bilo sila nespametno vztrajati pri »splošni enakosti«, upoštevaje našteto.

Tudi nismo enaki po zahtevah oziroma po pogojih, kateri naj bi bili dani sleherniku za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb, pa, če zbanaliziram, sladkorni bolnik potrebuje povsem drugačno hrano, kot je hrana, katero lahko uživa zdrava oseba. Ali pa delavec, zaposlen v nevarnem okolju, potrebuje dodatno zdravstveno oskrbo, in je upravičen do ustreznejših delovnih pogojev, ne nazadnje do skrajšane delovne dobe. Ne, nikoli ni bilo tovrstne enakosti, in nikoli je ne more biti!

Absurd, vendar tudi načelo enakosti pred zakonom ne enači oseb, posameznikov, potemtakem zanj ne velja, da so, na primer, vsi, ki se znajdejo pred sodnikom, enaki (enako odgovorni). Daleč od tega, kajti enakost po zakonu velja za konkretne vsebine, s katerimi se izkazujemo, in ne za osebe, posameznike, za izkazovalce teh vsebin. Pojasnim…

Sodnik, na primer, ugotavlja nedovoljenost določenega dejanja, pomeni, da sodi zaradi storjenega dejanja, pomeni, da sodi neposredno – dejanje! To, da je na koncu obsojena konkretna oseba, to je zgolj posledica prvotnega delovanja sodnika, odločanja o ne/dopustnosti storjenega dejanja. Ker se dejanje ne zmore zgoditi samo od sebe (pač pa ga mora nekdo storiti), je v končni fazi (sodnega postopka) obsojen storilec obravnavanega dejanja.

Po načelu enakosti pred zakonom velja, da vsa enaka kazniva dejanja zapadejo pod enako obravnavo. Da pa pride pri razsodbah do razlik, do različnih sodnih izrekov (kazni), je pa posledica prav tega, da NISMO vsi enaki. Pa je, denimo, mladoletna oseba blažje obravnavana (za isto dejanje) kot nek povratnik (pri izvrševanju nedopustnih ravnanj), in je, na primer, neprištevna oseba osvobojena odgovornosti (za storitev nedopustnega dejanja), ali pa določene druge (olajševalne) okoliščine vplivajo na višino kazni in način njenega poplačila (odsluženja).

Podobno velja na drugih področjih, denimo na zaposlitvenem: pri sprejemanju kandidatov naj bi veljale njihove kvalificiranosti, pomeni njihove usposobljenosti za čim boljše opravljanje dela, in po presoji teh usposobljenosti BI MORALI veljati enaki pogoji, enaka merila, in bi bilo skrajno napačno na mesto nekega zborovodje zaposliti »prijatelja, ki niti posluha nima« (in odsloviti vse ostale kandidate le zaradi tega, ker niso »prijatelji«), čeprav…

Taisti, ki trdijo svoj »vsi smo enaki«, poslujejo po sistemu »vez in poznanstev«, pa (če ni boljših zvez) vsaj »boljši kos mesa« (pri mesarju znancu) pojmujejo kot nekaj povsem »normalnega«, samoumevnega, pomeni, da jih takrat »vsi smo enaki« pretirano ne skrbi. Takrat torej, jih ne skrbi, kadar zmorejo na račun (lastne) neenakosti SEBI PRIDOBITI (jih pa, vsekakor, moti, kadar se dogaja obratno).

Ni čudno, da je »svet« dvoličen, pokvarjen, čeprav v bistvu – to sploh ni! Se, resda, kot takšen izkazuje, vendar: kadar ga oblikujejo nagoni, kadar se vrti, ta »svet«, po pogojnem refleksu, kadar ga vrtita »pamet« in »zavedanje«, katero se niti samega sebe (kot celote) objektivno ni zmožno zavedati (kaj šele realnosti), takrat vse ženejo temeljna merila, veljavna v tistem naravnem »boju za obstanek«. Pa ni (vsaj zares ne) hinavščine, ne pokvarjenosti, je le nerazumskost, nagonskost, živalskost.