Moč posrednega ugotavljanja

Primerjava je eno temeljnih orodij ugotavljanja. Kakopak zmore biti tvorna izključno takrat, kadar temelji na dejanskem poznavanju primerjanih vsebin.

Brez posrednega ugotavljanja praktično mi moč ene same opredelitve oblikovati v podobi pravila, potemtakem v podobi pravilnosti nečesa, česarkoli.

Primerjava ni zgolj iskanje razlik, pač pa tudi istosti, s pomočjo katerih je moč posegati tudi v vsebine, do katerih sicer neposreden dostop ni omogočen.

Za ilustracijo zapisanega zapišem primer NEenovite zavesti (nezmožnosti celovitega zavedanja), s tem tudi neenovitega spomina, s tem tudi neposrednega vzroka, ki pogojuje t. im. nagonsko ravnanje, ravnanje po principu pogojnega refleksa. Kot primerjane vsebine vzamem bitje iz uradnega živalskega sveta, povprečno bitje iz »človeštva« in razumsko zasnovano bitje, podleglo težjemu psihičnemu stanju (obolelosti, zaradi katere se »osebnostno razcepi«).

Da se bitja iz uradnega živalskega sveta odzivajo po pogojnem refleksu, o tem že dolgo ni dvoma. Njih obnašanje (odzivanje) je namreč odvisno izključno od konkretnega dejavnika (dražljaja), ki se v danih okoliščinah izkaže kot najvplivnejši dejavnik.

Podobno je s povprečnimi bitji »človeštva«, ki tudi ne zmorejo presojati vsebin (s pomočjo posrednega ugotavljanja razkrivati dejanska stanja), pa niso zmožna ugotavljati značajev, usposobljenosti, (dejanskega) znanja sogovornika, realnosti zastavljenih ciljev, kaj šele posledic (tudi lastnih) zastavljenih aktivnosti, pač pa se odzivajo zgolj – okoliščinam primerno. In je, pri tem njihovem odzivanju, merodajno stanje, v kakršnem se sami znajdejo, pa – če jim ustreza, jim ustreza tudi »svet«, v nasprotnem pa »je svet slab«.

Na povsem enak način se izkazuje sicer razumsko zastavljena oseba, ki pa je, pod vplivom okolja (in v potrebi po lastni prilagoditvi pričakovanjem, zahtevam taistega okolja, s ciljem fizičnega pre/živetja), zapadla v psihično obolelost, katere posledica je (tudi) »osebnostna razcepljenost«.

V najboljšem primeru pride do osebnostne razdvojenosti (v kolikor je imela ta, razumsko zasnovana oseba, v svojem odraščanju = obdobju osebnostne nesamostojnosti, pretežno na voljo možnost izbire, a so ji bila »pravila okolja« vsiljevana – lahko povsem podzavestno, brez sleherne vidne prisile – na posameznem področju, denimo na področju verovanja, potem bo zgolj razdvojena, v kolikor so bili vzorci okolja vsiljevani po vseh vprašanjih, pa zmore priti tudi do takšne osebnostne razcepljenosti, znotraj katere praktično ni moč prešteti podob, s katerimi se obolela oseba izkazuje), ki se izkazuje v tem, da ena in ista oseba večinoma funkcionira povsem razumsko (temelji na dvomu v obstoječa spoznanja, potrebuje ugotoviti/preizkusiti/preveriti pravilnosti taistih obstoječih spoznanj, potemtakem ne verjame v naprej – ne veruje v nekaj, česar ne zmore razumsko obdelati), na posamičnem področju pa se izkazuje v lastnem nasprotju, z nerazumskim pristajanjem na tiste ugotovitve, katere so veljavne v okolju (odraščanja taiste osebe) in katere je okolje uspelo vsiliti konkretni (in zaradi tega psihično oboleli) osebi.

To bi bilo lažje razumeti ob primeru ptice: glede na to, da je zastavljena tako, da leti s kljunom naprej, bi se dokaj čudno izkazovala, kadar bi (samo v določenih primerih) letela vzvratno, torej drugače od lastne zastavljenosti.

S podrobnim opazovanjem psihično obolele osebe ter z ustrezno terapijo, usmerjeno v odpravo vzrokov obolelosti, je moč tudi ugotavljati določene vsebine, med njimi tudi način zavedanja (delovanja zavesti) in način pomnjenja (torej način delovanja spomina). Takšna oseba se izkazuje povsem po pogojnem refleksu, pomeni, da se izkazuje natanko tako, nagonsko, kakor se izkazujejo bitja iz uradnega živalskega sveta, in kakor se izkazujejo povprečna bitja »človeštva«. Drugače se, preprosto, ne zmore, kajti nima enovitega pomnjenja (spomina), nima enovitega zavedanja (zavesti) o samem sebi, kaj šele o »svetu«, zaradi česar zmore delovati izključno v podobi odzivanja na določene dražljaje, ki se kot merodajni pokažejo v danih okoliščinah.

Kakopak, s terapijo (z odpravo vzrokov obolelosti) se spomin ponovno združi, iz posameznih »prekatov«, znotraj katerih je bil razporejen, se spremeni v enovito celoto, s čemer se ponovno vzpostavi tudi enovito, celovito zavedanje (samega sebe in »sveta«), s čemer se vzpostavi tudi zmožnost nenagonskega, potemtakem razumskega odzivanja.

Tako je moč, s pomočjo posrednega ugotavljanja (in s pomočjo psihične obolelosti sicer razumsko zastavljenih bitij) dospe(va)ti tudi k razreševanju vprašanj primerjanih vsebin, potemtakem tudi do vsebin v izkazani primerjavi prvonavedenih oblik življenja.