Razmišljam
o nekem grozovitem dejstvu, takšnem, da bi ga kazalo kot ne samo neprimernega,
pač pa tudi kot obsodbe vrednega obravnavati, o tem, da – nisem janez!
Ne vem,
ali bi se zaradi tega moral tolči po glavi, ali se počutiti hvaležnega, vendar –
kar je, to je, in mimo tega ne morem! In obstaja kar nekaj razlogov, zaradi
katerih nisem janez, pa bom vsaj nekatere tu skušal tudi pojasniti…
Prvi
razlog, če krenem kronološko, potemtakem moj izvirni greh je v tem, da – nisem kot
janez rojen! Žal, ali k sreči. In mi je, ob tem, v tolažbo, resda bolj jalovo,
to, da tudi kot jovan, franjo, mujo, luidži, hans, džoni… nisem povržen na ta
svet. Pač, rojen sem kot človek, in kot tak svojo pripadnost iščem, in tudi
najdem, na osnovi vsebin, ter v okviru etičnih opredeljevanj, nikakor pa na
temelju nekih formalnosti. In mi je bila dana ta srečna možnost, da sem smel
uporabljati, vselej in tvorno, tisto, kar v glavi nosim, pa me nikdar, tako,
kakor počno vsi repati, kljunati in gomazeči, niso (s)tlačili v neke »miselne«,
celo »vrednostne« kalupe, da bi eden-izmed-neštetih-(na)štancanih postal. In so
edine pripadnosti, moje, s katerimi se skušam, kolikor mi je to mogoče,
izkazovati, to, da – pripadam človeški vrsti, zagovarjam nujnost etičnega
izkazovanja, drobim korake v raziskovanju oziroma ugotavljanju, se (vsaj »tolažim«
se tako) ukvarjam z umetnostjo.
Drug
razlog je, bržčas, v tem, da – rad imam svež, čist zrak, in nerad se (z blatom)
mažem. Pa, radi tega, čeprav imam, načeloma vsaj, rad živali (tiste uradno
prepoznane, kakopak), ne silim v razne črede (že zdaleč je zaznati njih
vonjave), pač pa svoje poti izbiram, in na njih, četudi so krepko težje od
črednih, gledam predvsem na to, da se ne bi (u)mazal. In tudi govorim ter pojem
po svoje, običajno mukanje mi nikoli ni dišalo.
Tretji
razlog je… pazi, ta greh, sestavljen iz treh manjših, je za naravnost v pekel…
v tem, da A) nikoli nisem bil na Triglavu! Grozljivo, vem! B) tudi ne mislim
iti na Triglav. Še bolj grozljivo. In C) za en sam hipec mojega življenja me ni
zamikalo, da bi se na Triglav podal. To šele je pa zares nedopustno, pravzaprav
neodpustno, vendar – nekako se tolažim s tem, da je v gorah že itak dovolj
raznih gamsov, kozorogov, muflonov ter ostalih rogatih, pa bržčas mene ne
morejo pogrešati.
Četrti
razlog – nisem del, niti delček janezove »kultiviranosti« in »civiliziranosti«!
Nisem preračunljiv, sebičen, hinavski, ne (ob)čutim večne lakote po
imeti-(še)-več, ne »zgledujem« se ( = ne zavidam jim) po nekih igralcih,
pevcih, športnikih, bogataših, nisem »vseveden« bebo, nikoli ničesar-kriv in
vselej po več-pravic hlastajoč, obenem pa… raje kot popivam, natočim, raje kot
vzamem, dam, ne nazadnje – ne skačem! Ne na tekmah, ne sicer, na tiste,
kakopak, ki se v naskok ponujajo, malodane povsod, kajti… že od malega so me
naučili, da na tleh drugega kot umazanijo ni pričakovati.
Peti
razlog, po vsej verjetnosti še najmanj pomemben, je v tem, da – doma sem
povsod, kjer se med ljudmi prijetno, tvorno, človeško počutim! In takšne
občutke sem, doslej, doživel malodane povsod, kamor sem se podajal, še več –
izven janezove Dežele sem jih smel krepko več (do)živeti, kot tam, kjer naj bi
bil, uradno vsaj, doma!
Pa da
ne bi pomislil/a na to, da janeza kot nekaj posebnega zavračam, ne, nikar,
kajti to bi bilo daleč od resnice – janez je namreč zgolj janez, povsem enak,
po značilnostih gledano, slednjemu jovanu in franju ter ostalim naštetim
nič-posebnega pripadnikom kateregakoli in vseh »ljudstev«. Ne vem, bi bilo
bolje, ko bi zapisal – čred.
Ni komentarjev:
Objavite komentar