To, da
imam sila »rad«, na vseh področjih, »strokovnjake«, to je dejstvo, pa tudi mimo
svoje »ljubezni« do raznih »teoretikov« umetnosti ne morem. Zlasti takrat ne,
kadar razlagajo, da je za umetnost potrebnega NEKAJ (malega, očitno) talenta,
oziroma nadarjenosti, vse ostalo pa je posledica garaškega dela. Hm, ne vem
čemu, a… bilo bi dobro, ko bi se ti »teoretiki« izkazali tudi v praksi… in
predvsem bi bilo dobro, ko bi vedeli, da s svojimi pojmovanji govorijo o OBRTI,
in še zdaleč NE o umetnosti…
Res je,
za opravljanje sleherne aktivnosti se je potrebno določenih OPRAVIL naučiti,
denimo pri pisanju, zlasti klasične poezije, se je potrebno naučiti forme pesmi,
in osvojiti nek besedni zaklad, pri čemer ta besedni zaklad sproti osvajaš, obenem
pa se zmoreš z lastnimi tvorjenkami izkazovati (ne nazadnje so vse besede
nastale tako, da jih je nekdo izmislil!), a se nikakor ne da naučiti vsaj treh
stvari: dospevanja do navdiha, občutka za pesem (za njeno melodičnost,
sozvočje) in, kar je najpomembnejše – (ob)čutenja, čustvovanja! To ali imaš, v
sebi, ali pa, kakor večina, tega ne premoreš…
Kadar
pišem satiro, in se v bistvu »sprdavam« iz določenih zadev, takrat si dovolim,
da IZVAJAM popolnoma OBRTNO delo, pri katerem je, za njegovo izvedbo, dejansko
pomembno »minulo delo« (znanje početja), informiranost (tudi zanjo moram »delati«)
in pa, posledično, sama zamisel (izbira med obstoječimi možnostmi)… in pri tej
obrti v izdelek »vlagam« samo svoje značilnosti, na primer kritičnost, zmožnost
ugotavljanja, ironijo, pikrost, sarkazem… in to počnem, večinoma, »z levo roko«,
kajti JAZ izdelujem (pišem) pesem, obenem pa…
Ko se
lotim lirike, takrat se zadeva obrne na glavo, takrat se izkazujem v umetnosti,
takrat jaz NE pišem pesmi (pa naj se to še tako čudno prebere), pač pa PESEM
PIŠE MENE, besede, katere tkem vanjo, izpričujejo ne samo moje značilnosti, pač
pa moje misli in predvsem moja – čustvovanja! In takrat moje pisanje NI neko
delo (op. p. seveda je potrebno delati, potemtakem, s strani gledano, je delo,
le da jaz tega NE doživljam v podobi dela, pač pa v podobah IGRANJA,
ŽIVLJENJA), in še manj neko garanje, pač pa je – IGRA (kot posledica »nuje« po
izpovedovanju)!
Tudi
drugod je enako, tudi v, denimo, košarki, pa…
Luko
imajo za »vrhunskega igralca«, a je to daleč od resnice, kajti Luka je –
UMETNIK košarke!
Res je,
za to, da se je naučil določenih opravil (tehnike vodenja žoge, metanja ipd.),
je moral kar nekaj dela vložiti, vendar Luka NE igra košarke, pač pa SE Luka
IGRA košarko! Ima neverjeten občutek za prostor, za razporejenost igralcev v
tem prostoru, ima izjemen občutek za razdalje (do soigralcev oziroma do koša),
in pri njem, za njegovo igranje, NI (bilo) najpomembnejše delo, pač pa prav ti
občutki, in pa temeljni občutek – veselje do IGRATI SE. Da, lahko bi zapisal,
da je Luka v košarki otročič, razposajen, navihan, predvsem pa igriv, otročič v
velikem telesu, resda, a kljub temu, in PRAV TO ga dela takšnega kakršen je! In
tega se pa NE da naučiti, tega NI moč ne oddelati, NE pridelati, pač pa – ali imaš,
ali, pak, ne! Da, in za razliko od njega, obstajajo številni odlični, celo
vrhunski igralci, a se z njim ne morejo dostojno primerjati, ker njih znanje,
košarkarsko, temelji izključno na tistem nekaj-talenta-in-veliko-dela, to, kar
počnejo, je izpiljena OBRT… Luka pa je, kot sem zapisal, umetnik!
Da, »lepo«
je biti seznanjen s številnimi »modrostmi«, s katerimi novodobna »znanost«
streže, da »pojasnjuje« svet, še lepše pa bi bilo, ko bi ta »znanost« vedela o
čem govori, pa tudi ko bi bila zmožna v praksi svoje »znanje« pokazati. Ma… ko
bi vsaj to vedela, da je obrt načrtovana dejavnost, dejavnost, katero je moč
odrejati, usmerjati… medtem ko je umetnost SPONTANOST ( = iskrenost), katere ni
moč obvladovati, ji nek delovni čas opredeljevati… da, ko bi vsaj to vedela, bi
jo bilo znosneje doživljati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar