Pašnik.
Ovit v tišino. V nekem trenutku se, iznenada, oglasi neka goveja pamet. Prvič.
Drugič. Tretjič. Kaže, da je prepričljiva, kajti tudi drugo govedo začuti
potrebo po tem, da se izpove. Nedolgo za tem ves pašnik doni od mukanja…
Že res,
da vse ostale goveje pameti ne vedo čemu se je prva oglasila, a kaj, ko je tako
lepo biti-in, na-liniji! Ne nazadnje, brez tega ne bi moglo nastati javno
mnenje…
»Demokracija«,
glas mukajoče večine. Najglasnejše mukanje je tisto, ki odloča. Resda ne ve o
čem, in kako, kaj šele, da bi vedelo o tem, kam ga bo odločanje pripeljalo, a,
kljub temu, za pamet ne velja sto-babic-kilavo-dete, ne, pamet drugačnega kot
po-moje in po-naše ne pozna!
Demokracija
(brez navednic!). Sistem, v katerem je vsak glas slišan. Pa ne tako, da se iz
levega ušesa, in skozi desno, v neznano izgubi, pač pa tako, da razmislek
porodi, da ugotavlja o pravilnosti tega glasu, na koncu pa… četudi gre za glas
enega samega, ga bodo vsi upoštevali, »samo« zaradi tega, ker je pravilen, ker
ve!
Ne kaže
pašniku zameriti, goveja pamet ne zmore drugače. Že radi tega, da v čredi
ostane, mora govedo mukati tako kot muka čreda. Zanjo namreč ne-bodi-kot-drugi
obstaja izključno kot butasta floskula, kajti mora biti, sleherno govedo, kot
drugi, ne nazadnje mu Narava drugačne možnosti ni dala!
Na
srečo imajo krave pastirja, ki, domnevno vsaj, več ve o kravjem-dobrem, kot
vedo krave. Na srečo kravam ne ostane drugega, kot upoštevati voljo tega
pastirja.
Na
žalost v »človeštvu« ni tako, pač pa tisti, ki ve, neslišan ostaja, medtem ko
šteje glas najglasnejšega goveda.
Na
srečo je kravja »tvornost« uporabna, tudi tista, ki spod repov pada, celo
služiti je moč na njen račun… na žalost s »človeško tvornostjo« ni tako, le
kopiči se, da smrdi, dokler na koncu vsega ne zasmradi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar