Kot upokojenec…

Četrto leto teče, kar sem dočakal upokojitev. Potemtakem sem še mlad upokojenec, nekakšen upokojenski vajenec, pa samemu sebi ne zamerim, tega, da še nisem osvojil vseh danosti, za katere pravijo, da so značilne za »penzioniste«…

 

Odvajam, denimo, redno. Se sicer zgodi, tu in tam, kadar je Malo doma, da me tako razporedi, da v nekem dnevu ne dospem do potrebne priložnosti, a nadoknadim v naslednjem. In ugotavljam, da me, tudi po tem vprašanju, določena hiba označuje, ker mi odteguje del upokojenske komunikacije, tisti a-veš-da-mi-je-uspelo-po-desetih-dneh-srat…

 

Tudi s časom imam težave. Načeloma ga imam vedno dovolj, celo preveč, v čakanju, da se mi zgodba izteče, pa tudi po tem vprašanju ne morem soglašati z njimi, ki imajo nenehno sila pomembne opravke, brez katerih bi svet zastal, seveda, pa jim nenehno časa zmanjkuje. Meni je samo volje zmanjkalo, pravzaprav so mi jo »zmanjkali«, neki prizadevni imetniki neke sila posebne, specifične »dobrote«…

 

Glede na to, da nikdar nisem obstajal za žretje, in glede na to, da nikoli nisem hodil v službo, pač pa delat, mi tudi dejstvo, da nisem primoram na tak način do denarja dospevati, ne omogoča doseganja zadovoljstva, potrebnega za blebetanje o lepotah starosti. Bentiš, če jim je starost zares lepa, čemu jo potem skušajo prikrivati, njena učinkovanja negirati?!

 

Okus imam čuden, priznam, od nekdaj. In kakor mi oni niso všeč, ki zase vedo, da so najlepši, najbolj pravilni, tako tudi v smetju, s katerim televizijski programi strežejo, sebe ne najdem. In sem tudi na tem področju prikrajšan za sila pomembno razpravljanje o tistem kaj-je-pančo-naredil, in kako-se-je-hiacinta-odzvala, da o tem, kako nimam pojma o aktualnostih s športnih terenov sploh ne govorim!

 

Svet vidim natanko takšnega, kakršen je, pa – če se na eni strani v obilju dreka izkazuje, dvonogega kakopak, na drugi pa takisti, le do priložnosti za-izkazati-se nedospeli crkava, ne morem o njegovih lepotah govoriti. In tudi sicer mi goltava sebičnost bebavosti nikdar ni dišala, in v vsak-sebi nisem nekega sobivanja našel, da bi bil »ponosen« na »civilizacijo«, kateri »mi« tako pomembno prispevamo, da se kar kot »naša« izpoveduje…

 

Otroci so šli na svoje, vnukov ne vidim, in nikoli nisem v denarnici nekih fotografij nosil, da bi jih razkazoval ter sebi s svojim potomstvom »veljavo« izpostavljal. Itak se je v svetu fotokopiranja podoba izvirnika izgubila, kopija pa je zgolj kopija, nek nič-posebnega, nek brez-slehernega-duha-iz-roda-v-rod, tako da…

 

Moram biti tiho, v sferi  družbene nepotrebnosti, nepomembnosti in odpisanosti, zadovoljen že s tem, da mi je dopuščeno živeti tisto, česar si nikoli nisem želel – obstajanje! K sreči vsaj tu in tam nekdo v meni vidi rešitev, zase, seveda, pa mu zmorem pridodati, prispevati, da se potolažim s tistim pa-le-nisi-povsem-zaman.