Izjemno
smešen, obenem izrazito žalosten in butast je poziv, njihov, katerega tu in tam
zaznam, in se glasi »imejte se radi«! Čemu?! Iz dveh razlogov. Prvi je ta, da
bebci sploh NE vedo kaj (ter predvsem o čem) govorijo! Drug pa ta, da je takšen
poziv povsem nepotreben, potemtakem nesmiseln. Pojasnim, kakopak…
Prvi
razlog…
Z
naslovnim pozivom želijo, BOJDA, sporočiti o tem, da naj imajo-radi-DRUGE,
oziroma, glede na to, da v svetu bebcev obstaja floskula vse/vsakogar-je-treba-imeti-rad,
naj imajo-radi-drug-drugega, vendar…
Kadar
želim to izpovedati, potem izrečem/zapišem »imejte JO/GA/JIH radi« ali, v drugi
podobi, »imejte radi drug drugega«… kadar pa izrečem/zapišem »imejte SE radi«,
takrat ta »se« deluje kot – SEBE! In, ker je to tako, in ker je smiselnost
jezika (njegove sporočilne zmožnosti) v logičnosti, ter ob DOMNEVI, da poznajo
jezik in ga znajo uporabljati (op. p. domneva je sicer POPOLNOMA ZGREŠENA!), zapišem
tudi to, da je besedica »se« (v konkretnem primeru) tisto, čemur pravimo »povratni
osebni zaimek«, za le-tega pa velja, da STA OSEBEK IN PREDMET ISTA OSEBA (oziroma stvar), pa – sem v
vlogi, da (kot osebek) izkazujem svoj odnos do SAMEGA SEBE, kajti sem tudi
predmet tega izkazovanja!
Ja,
bebci sila veliko »vedo« o jeziku, in ničesar ne vedo o tem, kaj ter o čem
trobezljajo!
Drugi razlog…
Kadar
se nekaj samo od sebe že odvija, takrat je povsem nepotrebno, potemtakem tudi
nesmiselno, pozivati k temu odvijanju! In človejaki tako in tako blebečejo, da
je treba-vse-imeti-rad, obenem pa vedno in redno, na slehernem svojem koraku
izkazujejo to, da – imajo radi SE(be)! Ne nazadnje, mislim, da ne gre za
prisluhe, kadar zaznavam njihov »NAJPREJ je TREBA imeti RAD SEBE (če želiš
imeti rad tudi druge)«, njihovo prepričanje, ki se izkazuje s POPOLNO
NEVEDNOSTJO o zadevi, kateri pravimo ljubezen, v bistvu celo z njihovo NEZMOŽNOSTJO za imeti DEJANSKO rad druge! Tudi to malček bolje pojasnim, ali to vsaj skušam
narediti…
Najprej
- kadar MORAŠ-najprej-imeti-rad-sebe… veš, čustvovanj NI moč ZAPOVEDOVATI,
daleč od tega, edina prava so takrat, kadar se SAMA (od sebe) PORAJAJO, natanko
takšna, kakršna se, potemtakem iskrena.
Nato –
kadar moraš-najprej-imeti-rad-SEBE, takrat… kako želiš živeti?! Domnevam, da ne
pogrešim, če zapišem lepo, zadovoljno, v imetju in v žretju, potemtakem ugodno
in v ugodju! In vse to lahko nemoteno obstaja IZKLJUČNO takrat, kadar se tvoje
obstajanje odvija – po TVOJE, po TVOJIH željah, pričakovanjih! Da, in na tak
način dejansko izpoveduješ to, da SE(BE) imaš-rad. Ampak, vidiš, ljubezen,
tisti imeti-rad-DRUGE, je POPOLNO NASPROTJE temu tvojemu po-moje, pa takrat,
kadar imaš nekoga rad, takrat – želiš NJO/NJEGA/NJIH razbremeniti težav, jim
(vsaj) zmanjšati neke nujnosti (obveznosti, opravila, nevšečnosti), takrat
želiš neki DRUGI OSEBI (NE sebi!) čim več ugodja ustvarjati, pa – ker nisi bog,
ali čarovnik, da bi »iz zraka« čudeže povlekel, moraš (ti drugega ne preostane)
težave, obveznosti, opravila NASE prevzemati (posledično to pomeni, da moraš
SEBE dodatno obremenjevati, SEBI otežkočati, se SVOJEMU ugodju odpovedovati…),
takrat, preprosto (sledeč želji, da bi bilo čim lepše tistemu, katerega imaš
rad), deluješ po-NJENO(-govo, -ihovo) in nikakor po-svoje!
Vem,
vem, nagoni se utegnejo oglasiti, češ da tako ni moč, da bi na tak način samega
sebe (iz)trošil, da bi cepec izpadel, in bi te nekdo drug samo izkoriščal… in,
da, pritrdim, tako tudi JE, tam, kjer NAGONSKA SEBIČNOST kraljuje, tam v
ljubezni dejansko IZPADEŠ CEPEC, ker se lastnemu življenju odpoveduješ, in to
za to, da sme govno čim lepše svojega živeti, vendar – tam, kjer človeka (ali
ljudje) delita(jo) prostor, in čas, tam vsak, in vsi, hiti/jo početi v DOBRO
DRUGEGA, PA KAKOR SE JAZ ZATE (IN TEBI V KORIST) ODPOVEDUJEM, TAKISTO TI ZAME
(IN V MOJE DOBRO) POČNEŠ, in tam, NEIZOGIBNO, pride do kompromisov, do iskanja
SKUPNEGA, do živetja tistega MI(DVA), tistega NAM(A) je tako všeč! Tam, EDINO
tam dejansko obstaja SKUPNOST, SOŽIVETJE, LJUBEZEN! Redka zadeva, glede na
razmerje, številčno, med nagonskimi in razumskimi! Tako redka, da jo je
izjemoma zaslediti.
Kadar
imaš nekoga (zares) rad (in ne maraš samo ugodij, katera ti le-ta omogoča),
takrat TI živiš ZANJ/O, in NE zase (ter obratno, kakopak)!
Ja, res
je ljubezen čudna zadeva, tako čudna, da tam, kjer se z istim ne hrani, sploh
obstajati ne more! In je v svetu bebave, sebične nagonskosti NI.
P.S.
V
nagonskem »sobivanju« pogosto pride do tega, da nekdo prevladuje in se drug
podreja, a teh odnosov, tega podrejanja NE kaže razumevati v podobi ljubezni
(imeti-rad-drugega), vsaj ne tiste, ki bi bila usmerjena drugam kot k
imeti-rad-SEBE, pa… večinoma so ta podrejanja izkaz želje (potrebe) po tem, da
SEBI (vsaj minimalno) ugodje preskrbiš, s tem, denimo, ko, živeč v »skupnosti«,
nisi primoran SAM zase skrbeti, SAM nositi bremena svojega obstajanja, pa raje,
(vsaj relativno) preskrbljen/a z materialnim (imetjem), z neko (vsaj tozadevno
socialno) varnostjo, z nekimi (vsaj tu in tam omogočenimi) zadovoljstvi… nekoga
prenašaš, in to počneš izključno zaradi tega, ker se zavedaš, da bi ti brez
nje/ga bilo neprimerno težje obstati, morda celo nemogoče.
NE, pri
nagonih je VEDNO potrebno upoštevati tisti boj-za-obstanek, le-ta pa se odvija
predvsem na temeljih SEBIČNOSTI, da, tistega imeti-rad-SE(BE)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar