K sreči
nimam ničesar posebnega pričakovati, za nekimi velikimi željami teči, pa zmorem
kolikor toliko mirno od datuma do datuma. Skorajda eno in isto, z blagimi
odtenki drugačnosti…
Danes
sem bil v nabavi, pa imam sedaj mir pred trgovinami, do dneva, ko bo pokojnina
izplačana. Za prihodnji teden, ko bo Malo tu, sva založena s tistim, kar njenim
pričakovanjem godi, za kasneje, do pokojnine, ko bom spet sam, pa… zmorem
asketsko, tako in tako vse v školjki konča, če dobro pomislim, z življenjem
vred…
Rimarajam.
Pravzaprav bolj malo rajam, ker je malo takšnega, v branje danega, kakršno
zmore voljo po rajanju vzbuditi, pač pa bolj gagam, a bom uspel, v tem gaganju,
še danes in jutri, s prvim krogom zaključiti. Uvodnik sem že oddal, tudi
scenarij za prireditev sem že zastavil, dodobra, a naprej ne morem, dokler mi
iz glasbene šole ne sporočijo programa, s katerim bodo dogajanje popestrili.
Enkrat v aprilu bo tudi to narejeno, in do takrat bo glavnina opravil
zaključena…
Nikoli
nisem zanikal, zamisel za vrhniški festival se mi je porodila, ko sem, kot
pesnik, gostoval po festivalih v Srbiji in v Bosni. In ne bom tajil, da sem
tudi tu pričakoval nekaj vsaj podobnega, vendar… tudi otroci so zgolj in samo
odraz okolja, in je gromozanska razlika, med tamkajšnjimi in tukajšnjimi, žal.
Ne vem, a zdi se mi, da je na Jugu krepko lažje govoriti o stvareh, kot so
duša, srce, spontanost. Tu so, kaže, gore previsoke, da bi toplemu zraku dopuščale
učinkovati…
Tramp
se je zatrampal, s carinskimi ukrepi. Pravzaprav tudi z njimi. Ni najbolj
bister, a mu v dobro štejem, ker se vsaj odkrito izkazuje, pa čeprav tega ni
najbolj željan. Da, »Ameriki« je pomembna samo »Amerika«, nič drugega, in to velja
za vse njene bolj ali manj glasnogovornike, ter vse ostale, seveda, pa je
toliko bolj zanimivo v-rito-lazenje raznoraznih hlapčičev, ki v podarjenih
drobtinah, pardon, v navidezno podarjenih vidijo ameriško naklonjenost,
blagodarnost, dobronamernost. Bentiš…
Pomislil
sem na ovce, nekoč moje. Namenoma sem jih nabavil, vedoč o njih le nekaj,
določenih stvari pa nikakor. In so mi pripomogle tudi v nekakšnem eksperimentu,
s katerim sem ovrgel neke trditve, s katerimi so mi stregli rejci kamerunskih
ovac, da gre za divje živali, ki niti dotikov ne dovolijo. Mejduš, moje so mi
jedle iz dlani, ko sem jih poklical, so pritekle, lahko sem jih čohal po mili
volji, malodane v naročje so mi lezle, če sem znotraj ograde sedel na tla. Ja,
silovito rade so me imele, pravzaprav, če bolje pomislim… imele so me »rade«
natanko tako, kot zmorejo nagoni, pa…
Ko sem
šel, nekaj dni po tem, ko sem jih prodal, na različne konce, pogledat, kako se
eni od njih, z mladicama, gode – ko ne bi imel suhega kruha, v rokah, me niti
povohala ne bi. Tako se je njena »ljubezen« stopila, pravzaprav… na izjemno
prepričljiv način mi je povedala, da je imela rada le ugodja, s katerimi sem ji
stregel, ne mene. In – pri novem lastniku, pri ugodjih, s katerimi ji on
streže, sem bil zbrisan, pri njej, malodane v trenutku. Znan primer, meni vsaj,
nisem samo z ovcami tega doživel.
Carine
gor, carine dol. Bojda o neki globalizaciji govorijo, o nekem povezovanju… in
so vsi »dobri« sosedje, da jih le visoke ograje ločujejo. Neskladnost besed in
dejanj, običajna praksa med običajnimi. A ni vrag, tudi preostali svet pozna
ukrepe, pa bo nekaj politično-ekonomsko-socialnega namiznega tenisa potrebno
odigrati, preden se bodo zadeve ponovno »normalizirale«, v tistem
česar-ti-pred-tvojimi-očmi-ne-bom-mogel-odvzeti-ti-bom-pa-za-hrbtom. Še dobro,
da smo pošteni.
Še uro
in pol, danes, potem odložim oči, uprte v zaslon, natančneje v došla besedila.
In ne bom, ob tem, tistega bogu-hvala izrekel, ker dejansko ne vem, za kaj bi
se lahko neobstoječemu zahvaljeval. Pravzaprav jih je malo, katerim se smem
zahvaliti, za njih doslej izkazano. Krepko več je onih drugih, katerim »zahvalo«
v kletvicah namenjam. In si drugačne tudi zaslužili niso. Pravzaprav ne vem, s
čem, hudiča, sem si jaz njih zaslužil, da sem jim, v končni fazi, dopustil
teptati, uničevati! Po vsej verjetnosti moram biti velik grešnik, in to že od
mladih nog…
Upam,
da bo v večeru najti kak dober film, v preteklih dneh so s samimi sranji
stregli. Da gledaš, gledaš, gledaš, in se nase jeziš, ker ne veš, čemu to
počneš. In se izkaže, da so celo butaste reklame, s katerimi »plemenitijo«
program, butci, celo poročila, gledljivejše od teh filmov. Pa raje preklapljam,
iščoč prebavljivost, dokler na »poljudno znanstvenih« podobnega ne ugotovim,
medtem ko me na športnem po nekaj minutah prežene. Pa izklopim, tolažeč se, da
lepo naročnino plačujem, za »pester« nabor ponujenega, v katerem pa bore malo,
če sploh, zase najdem. Ma, če drugače ne gre – računalnik na eni, jaz na drugi
strani, vmes pa, na zaslonu, šah… pa se prebijem do ure, ko krenem spat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar