Iz kakšnega blata?!

Nekaj me silovito bega, kajti…

 

Tam, kjer je bog, je vse lepo. Drugače tudi biti ne more! Pa rožice cvetijo, nenehno metuljčki letajo, spod modrine nebeškega neba, dnevi se rojevajo v nasmehu, in takšni tudi zaspijo, bistri potočki šumljajo, na s soncem obsijani poljani nenehno stoji, z belim, božjim prtom pogrnjena, velika miza, obložena s samimi vrednotami, pardon, z dobrotami, da lakoti in žeji nikdar ničesar ne umanjka, celo v oddelku za vreme ene same napake ne naredijo, pa ničesar ni, tudi nekega dežja, da bi pokvarilo prešerno vzdušje, ki v nedogled traja, in ne le ob Prešernovem dnevu… Lepo in prav, naj bo tako, si uboge duše tudi nekaj vedrega, čistega zaslužijo, čeprav…

 

Če ni dežja, kako, za vraga, blato nastane?! Tisto blato, seveda, iz katerega bog dvonoge dela. Nikjer namreč ni zapisano, da bi se s kanglico igral, pa da bi blato naredil, preden bi si z njim roki umazal! Ne, samo to piše, da se je, očitno, blatu posvetil, za hip pomislil, če je za karkoli uporabno, kaj bi zmogel iz njega, z njim narediti, potem pa se, v trenutku, odločil, pa…

 

Glede na to, da zemeljskega blata pri bogu ni, brez dežja zagotovo ne, in brez božje igre s kanglico, samo še eno blato preostaja, tisto pravo, božje! In glede na to, da pri bogu vse samo od sebe raste, potemtakem tudi gnojenje ni potrebno, pa upoštevaje dejstvo, da nikjer nek kanalizacijski razvod, ali odvod, ni omenjen, kadar o božjih delih govorijo – bi bilo moč sklepati, da se mu je jama v štrbunku tako napolnila, da se je bog moral soočiti z vprašanjem, sila zahtevnim, kakopak, »kam, za vraga, naj sedaj to dam«?! In se je, po krajšem razmisleku – za daljšega očitno ni imel potrpljenja, sicer bi, zagotovo, do umnejše rešitve dospel – odločil, da bo naredil »človeka«?!

 

Mislim… zadeva niti slučajno ni nemogoča, nasprotno, vsaj po tistem, kar je moč videti, bi se zlahka dalo o tej možnosti sklepati.