Črna duša

Vse je sivo, vse oblak,

razen duše črne,

v gozdu tipajoč korak

neke plahe srne…

 

Vse se vleče v spokoj,

razen duše črne,

polž počasi domek svoj

s travico zagrne…

 

Duša črna pa – po svoje,

prazna je, ledena,

v temi golta kar lepo je…

 

Ji svetloba je moteča,

prav grozljiva je, strupena,

bolečina njena sreča…

 

Vse je sivo, zrak tišči,

a ne črne duše.

Njej do zadovoljstva ni,

če lépo ni spod ruše.