Tokrat
mi je Luka pomagal, skozi nespečo noč. Zadovoljen sem bil, ko sem ugotovil, da
prenašajo tekmo. In čeprav mladenič ni bil tisti »pravi« Luka, takšen, kakršen
zmore in zna biti, je blestel. Pa sem »držal pesti« zanj, in mi je bilo lepo
videti njegove uspele poteze. Celo toliko jih je bilo, da je bil najboljši
igralec tekme…
Da,
zahvaljujoč njegovi pomoči je bilo nekih razmišljanj manj, tudi, če ne predvsem
razmišljanj o lažeh. Je zanimivo, po eni strani žalostno, po drugi smešno, kako
določenim ne prideš do konca, pa čeprav bi morali vedeti, da jim ne verjameš,
ker ti obilje doživetih laži tega ne dopušča. Žalostno je, ker so, v bistvu,
ubožci, lažnivci, tako majhni, da se niti pokvarjenosti, svoje, s katero se, tudi
skozi laži, izkazujejo, ne zavedajo. In je žalostno tudi zaradi tega, ker jim
je morala znana samo kot beseda, zapisana v slovarju tujk, pa jih zavoljo tega
niti malo ni sram, zaradi njihovih laži. Smešno pa, ker te ima neumnost, ki
sebe, očitno, kot sila »pametno« dojema, misleč, da je prepričljiva, za
neumnega, pa meni, da laž še vedno »pali«, kljub temu, da si je že vajen, da
veš, da drugače kot z lažjo ne zmore…
Pravijo,
da ima laž kratke noge. Ne vem, kadar si bedak, takšen, kakršen sem jaz, pa
zaupaš, ne vedoč o tistem kar se stran od tvojih oči dogaja, takrat zmore tudi
po dolgih hoditi. Je pa res, da se slej ko prej razkrijejo, tako laži, kakor
tudi lažnivci, in se potem lahko na glavo postavljajo, a se svojega slovesa ne
zmorejo znebiti. Tako da – o dolžini nog, po katerih hodijo laži, nisem najbolj
prepričan, vem pa, da smrdijo! Pravzaprav ne samo noge laži, pač pa tudi laži
same in njihovi tvorci tudi. Ja, morala, beseda, zapisana v slovarju tujk,
slovar tujk pa edicija, po kateri nikoli ne sežejo. Da pa bi o neki vesti
govoril, a ne, to bi bila pa že prava groteska!
Luka mi
je pomagal tudi pri tem, da je stekel nek manjši delček drugega kroga izbiranja
prispevkov, kot je sprva nameraval biti. Tako in tako nisem bil v najboljši
formi za takšne zadeve. A vsaj zastavil sem, ta krog, in ga je za delček manj.
Čeprav najhujše šele proti koncu pride, ko je treba iz »presejanega« dokončno
izbrati. A se s tem zaenkrat še ne bom ubadal, bo finalizacija prišla na vrsto
šele v marcu…
Lepo je
videti, da si je jutro zgodnejšo uro za zbujanje omislilo… in da se mrak začne
kasneje spuščati. Da, po mojem štetju je samo še nekaj dni, in bo pomlad že tu!
Pa kaj, če jo bo še nekaj časa potrebno greti, pomembno je, da že diši v zraku,
da ptice vse bolj zagnano svoja krila širijo, in svoje kljune v pesmi
razpirajo. Opazujem siničko, redna obiskovalka je, ki prihaja pod nadstrešek
balkona, in v žleb, stikati za mrčesom. In se, včasih, gledava, na dveh metrih
razdalje, le da je okensko steklo med nama. Trava pa je tako in tako že začela
rasti, vsaj tu, če se ne motim celo v prvi polovici januarja. Da, v drobnih,
premnogim nepomembnih, zanimanja nevrednih stvareh je potrebno gledati lepoto,
kajti v nasprotnem je ni zaznati. Vsaj ne v tem svetu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar