Velikokrat
sem podlegal izsiljevanju, vendar samo izsiljevanju s strani tistih, katere sem
imel rad… in dokler nisem ugotovil, da si tega ne zaslužijo. Kakopak, v okviru
teh izsiljevanj nisem ničesar neetičnega počel, daleč od tega, »samo« s svojim
življenjem sem jih plačeval, pa…
Ko se
nabere, se nabere, in slej ko prej do tiste pike pride, do točke, na kateri
porečeš konec je, pa če se na glavo postaviš, kdorkoli že si.
Baje
preveč neposredno govorim, v stilu tistega brez-dlake-na-jeziku. Ne vem,
vendar…
Dlak
imam že drugod dovolj, pa jih na jeziku ne potrebujem, obenem pa – bojda živim
v poštenem okolju, takšnega pa resnica ne bi smela motiti.
Razmišljam…
sem nek zločin zoper človeštvo izkazal, da sem zanj kaznovan? Če sem, bi rad o
tem tudi kaj izvedel! Sem, morda, objekt v preizkuševanju vzdržljivosti? Če
sem, bi se o tem predhodno dogovoril! Ali pa, morda, sem napačno počel, in bi
bilo bolje, ko bi, namesto z objemom, s pestjo?!
Zavedam
se, da imajo tudi živali svoje »poznavanje« sveta, celo svoje »strokovnjake«,
»znanstvenike« in »znanost«, vendar – dokler mi je človeško dano, tega
živalskega niti pod razno ne morem obravnavati drugače, kot v podobah popolne
bebavosti!
Sebičnost,
»odlika« nagonskih, nikoli ne more biti ne uvidevna, ne dobra, ne poštena, kaj
šele ljubeča…vsaj drugače ne, kot je »uvidevna«, »dobra«, »poštena«, »ljubeča«
katerakoli žival!
Na
žalost je tako, da je Dobro v svetu slabih nenehno tepeno, in je edina njegova
»zmaga« v tem, da zmore, četudi redko posejano, kljubovati v svojem obstajanju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar