Dežuje

Dežuje.

In skozi sivino, ki lega na tla,

je misel v daljo spominov odšla,

da jo prepotuje.

Potuje.

Čeprav bi najraje za vselej končala,

pozabi, za vedno, to daljo oddala,

še vedno kljubuje.

Kljubuje.

Čeprav se vse je v ledeno obdalo,

in lépo v ranah bolečih končalo,

še tu je.

Za vse, kar postalo je tuje.