Ko se
zvečer, preden zaspi, stisne k meni, in mi glavo na ramo, ali na prsi, položi,
je, v trenutku, ves trud »poplačan«, in še najmanjši ostanki jeze, moje, ki se,
slučajno, prek dneva pokaže, izpuhtijo. In ko čez noč, v spanju, nevede,
instinktivno, išče stik z menoj, kakršenkoli, samo da je, me toplo obliva, da
bolj ne bi moglo. In bi tudi jezo nazaj povlekel, ko bi jo bilo moč, pa čeprav
si jo je zaslužila, da je z njo ne bi prizadel, čeprav…
Žverca
ve, pa še kako, da jo imam rad. Ve, da v mojem objemu vselej sebe sme iskati,
in se bo tudi našla, tudi takrat, ko sem jezen, kaj šele takrat, ko pesmi
deliva. In ji je težko zaspati, kakšno spanje neki, četudi ga ura že nekaj časa
prizadevno kliče, ona bi s tato, po najino, in naju, do onemoglosti. In tudi ko
je ona jezna, name – samo žalost zazna v mojih očeh, in je to, praviloma vsaj,
povsem dovolj, da k meni dospe in me v svojem objemu stisne. Pravzaprav objem
ni samo njen, kajti oba ga komaj dočakava, in izkaževa.
Ne vem
kako bo, ko odraste. Ne vem kakšno mesto, če sploh, bom igral v njenem živetju,
še tega ne vem, če bom njeno odraslost dočakal, upam pa, da pri njej ne bo niti
mrvice »ljubezni«, tiste, do katere je krepko lažje dospeti kot do obrabljenih,
ponošenih, zavrženih čevljev! Na žalost, a je tako. Preveč sem je videl, te »ljubezni«,
da bi si o njenem neobstajanju dopovedoval. Pa kaj, če je vsakdanja, pa kaj, če
jo je moč na slednjem koraku videvati, to še ne pomeni, da je tisto, kar bi
moralo biti, pač pa zgolj, da je tistih, kakršni bi morali biti, bore malo!
Tudi
sinoči, nekaj pred polnočjo, sem se moral »lomiti«, da sem se »izkopal« iz
njene privitosti k meni, in da je, ob tem, nisem zbudil. In je njen obrazek
sijal, v spokoju, medtem ko je, kdo bi vedel, letela prek neba nekih sanjskih
čudes. Samo da sem ob njej, samo da sem blizu, in da ni nič narobe z zdravjem,
pa bo iz svojega mirnega spanja stkala nek pogled, svetal, sončen, in nasmeh prek
zlatih lic, da iz pojočega jutra kreneva v dan. V katerem se bova, morda, tudi
(s)kregala, a ga, zvečer, v najinem enem, in do bistrine toplega neba,
popeljala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar