Sila, pravzaprav ekstremno različna so pojmovanja
besed, zapisanih v naslovu, pa...
Že nekajkrat sem zapisal, da “narava” ničesar, niti
ene same podobe življenja ne zastavi tako, da bi jo, skozi njen razvoj,
pripeljala do (njenega) lastnega nasprotja. Daleč od tega, zastavlja izključno
tako, da zastavljeno nadgrajuje, pa - kar je zastavljeno v nagonskost, to bo
nagonsko tudi ostalo, do samega konca (obstoja življenja)...
Morda bi se našel, nekdo, ki ve (resda) več od
občosti, od povprečja torej, a še vedno premalo, da bi zares vedel, da bi
razume(va)l obravnavano, in bi nasprotoval gornjemu zapisu češ “kaj pa tisti,
sicer razumsko zasnovani, ki jih psihična obolelost pripelje v stanje, v
katerem se izkazujejo natanko tako, kot se izkazuje nagonska večina”?!
So, seveda da so, žal, takšni primeri, in jih niti ni
tako malo, vendar... tu pa se povrnem k naslovnim besedam, in zapišem: živeti
(lastno, suvereno, z lastnimi aktivnostmi, interesi, tvornostjo osmišljeno
življenje) NI isto kot (zgolj) biti, kot (fizično) obstajati, in še zlasti ni
isto kot obstajati v nesvoji podobi, četudi v lastni lupini, v lastnem telesu,
kajti - tisti, razumsko zasnovani, katere okolje pripelje v stanje nagonskega
izkazovanja, v bistvu sploh NE živijo, se sploh NE zavedajo samih sebe, so,
dejansko, bolj ali manj živi mrliči, preveč v životarjenju, da bi jih pokopali,
in premalo v življenju, da bi - bili! So...
So, fizično obstajajo natanko na enak način, na
katerega ujeta ptica umira v kletki. Le da je njih fizično umiranje
dolgotrajnejše, medtem ko so po svoji vsebini neživeči, mrtvi, jih ni več!
Ni komentarjev:
Objavite komentar