Lepo je po resnici, a kaj, ko je resnica večini nevšečna?!

Lagati samemu sebi, slepiti se (z raznimi prepričanji) le na prvi pogled zagotavlja lažje živetje, kajti...

Psiha je huda zadeva, in pri razumsko zasnovanem bitju razum, četudi potlačen (pod plastmi naučenega, pod plastmi prepričanj), še vedno deluje, in ne more sprejemati nedejanskega, potemtakem se "tepe" z naučenim, s prepričanji, z neresničnim in, četudi se tega (tako "tepenja", kakor tudi posledic) ne zavedamo, se neizogibno odraža tako v psihičnem, kakor tudi v fizičnem stanju, počutju.

Natanko iz tega izhaja tudi tisto neprijetno stiskanje v prsnem košu, katerega doživljajo sicer razumsko zasnovana bitja, a v prepričanosti občestva vkalupljena, takrat, kadar pogovor, argumentacija nanese na dejanska stanja (na resnico), le-ta pa se izkazujejo v popolnem nasprotju od prepričanosti (od tistega, kakor so me naučili "razumevati" svet, od tistega, kar in kakor želim nekaj "razumevati").

Ne, ne, svet bebcev in nečloveka dejansko ne more potekati umno in človečno!

Znanost : verovanje = razumsko : nerazumsko = človeško : človejaško.

Znanost dopušča nepoznano, in o njem predvideva ter ga šele na osnovi ugotovitev prepoznava in tolmači. Verovanje "pozna" nepoznano, celo nedokazljivo, in ga tolmači skladno s svojimi potrebami.
Znanost sama odpravlja lastne napake, verovanje jih odpravlja šele takrat, kadar je v to prisiljeno.
Znanost kot dejansko prepoznava tisto, kar je v praksi dokazljivo, verovanje pa tisto, kar je v prepričanju všečno.

Izhajajoč iz človejakov, je sleherna inteligenca umetna, njim nenaravna.
Sicer pa, mimogrede, umetne inteligence ni.

Na senčni strani Alp, zroč prek plotov, presojajo širino sveta.

Obča verodostojnost?
Ma, še vere ne premorejo, kaj šele dostojnosti!