Po
občem prepričanju je matematika »čista logika«. Poglejmo, če je res tako!
Skušajmo
najprej ugotoviti, kaj je to logično! Logično stanje je tisto stanje, ki je V
PRAKSI, V ŽIVLJENJU, V NARAVI VSELEJ (IN NA ENAK NAČIN) DOKAZLJIVO! Potemtakem
NOBENA trditev, nobena teorija, katere ni moč izkazati v praksi (je dokazati
vsakemu razumevajočemu!), ni posledica logike, NI LOGIČNA!
Zanima
me, v povezavi z matematiko, kje (v naravi) obstaja število 0 ( = nič)?! Nikjer.
Obstoja nič(esar) ni moč izkazati, ker nič, preprosto, NE OBSTAJA! V
matematiki, ki naj bi bila »čista logika«, pa obstaja… kar, z drugimi besedami,
pomeni, da v matematiki obstaja v-naravi-neobstoječe, oziroma, še drugače, to
pomeni, da je trditev o obstoju nič(a) enaka, po svoji vsebini, trditvi o
obstoju boga, kajti v obeh primerih gre za trditev, ki obstoja (tistega, kar naj
bi, skladno s samo trditvijo, obstajalo) ne more dokazati!
Če grem
še korak dlje, k še večji nelogičnosti, potem se zaustavim pri – negativnih številih.
In povprašam, spet: kje v naravi obstaja nekaj, karkoli, kar se izkazuje v
podobi negativnega števila, v podobi, da je tega (kar naj bi bilo z negativnim
številom izkazano) še manj kot nič?! In, da bi bil absurd še večji, glede na
to, da tudi negativna števila poznajo svojo rast (upadanje), kakor pozitivna,
pa se lahko večajo (in, na primer, - 5 pomeni več še-manjšega-od-nič kot - 3),
povprašam: kako je lahko še več tistega, kar ne obstaja, ko pa neobstoja
(neobstoječega), preprosto, sploh ni moč (iz)meriti?!
2 x 3 =
6. Dejstvo. Zaradi logike, zaradi logičnosti? Ne, zgolj zaradi konsenza, zaradi
dogovora o tem, da je, pač, 2 x 3 enako 6. Ko bi se zmenili drugače, na primer,
da je 2 x 3 = 8, potem bi bilo – osem! Potemtakem bi se dalo sklepat, da
matematika ni zgolj (in samo) logika, pač pa je tudi (kar človejaki krojijo
svet pa še toliko bolj) stvar dogovora. In celo minus (denimo na tekočem
računu) zares obstaja, četudi je izključna posledica nerazumskega, nelogičnega
funkcioniranja posameznika(ov), katerega(ih) želje presegajo zmožnosti! Nekoč
namreč (pa je že obstajala matematika, celo mnoge dosežke, spoznanja, tudi na
področju astronomije, na primer, je prispevala) takšnih minusov ni bilo,
posojila so bila dajana na osnovi bodisi materialnega premoženja (s katerim je
upnik razpolagal, in s katerim bi lahko povrnil dolg, v kolikor mu ga ne bi
uspelo povrniti drugače), bodisi na osnovi besede (ko je le-ta veljala, in tam,
pri tistih, pri katerih je veljala!), temelječe na osebnih, dejanskih,
ugotovljenih torej, zmožnostih, znanjih upnika, pa je bilo moč povsem realno
sklepati, da bo izpolnil svoj del dogovora ter izposojeno tudi vrnil.
Je
težko razumljivo, zapisano? Res? Pomisli na fiziko, nje nihče ne sili v ospredje,
kakor matematiko, trdeč, da je »čista logika«, čeprav – poznaš eno samo
fizikalno zakonitost, katere v naravi ni moč izkazati, jo dokazati?!
Morda
prispevam, k razumevanju, če se lotim tudi časa. Tudi matematična (matematično
opredeljiva) kategorija. Obče znano je, da čas teče, potemtakem – vse, kar
teče, tudi odteka, pomeni, da ga je (z odtekanjem, zaradi odtekanja) vse manj! Vendar
– je temu res tako?!
Seveda
da ni! Poglejmo, za primer, t. im. črne luknje. Le-te so (si upam trditi) zgolj
prehodi iz enega dela vesolja v nek drug del, nam, zaenkrat, še nepoznan. Skozi
črne luknje namreč »odmrla« materija iz enega (našega) dela vesolja prehaja v
drug, ne naš del. Tam se kopiči, se nabira, in ko se bo nabrala v zadostni
količini + gostoti, da bo ustvarila pogoje sproščanja energije (kakor se le-ta
sprošča pri, na primer, odpadkih, katere kopičimo v kompostniku), takrat bo
zaživel tudi ta drug, ne naš del vesolja! In – kakor prehaja materija, tako
prehaja (skozi črne luknje) tudi energija, in prehaja čas! Tu, na naši strani, »odteka«,
tam, na drugi strani pa raste, se nabira… ena in ista materija, ena in ista
energija, en in isti čas (zadeve se namreč odvijajo sočasno, tu, pri nas, v
odmiranju, tam, pri ne nas, v porajanju), kar bi pomenilo, da za čas velja
identična ugotovitev, kot velja za materijo in energijo: je neuničljiv! In, če
je neuničljiv, potem ne more odtekati, ne more ga zmanjkovati (lahko se le vrti
v krogu)!
Res je,
uporaba določenih (dogovorjenih) normativov, opredelitev, poenotenih na ravni
planeta, je povsem logično izkazovanje (če se želiš sporazumevati, in
sporazumeti, potem si moraš najprej izmisliti jezik, vsem dostopen in
razumljiv, in matematika ni nič drugega kot, resda številčno zapisan, jezik,
žal le DOMNEVNO dostopen in razumljiv vsem), ki pa se zlahka zmore, v odnosu do
prakse, do narave, izkazovati tudi v lastni nelogičnosti! Potemtakem sploh ni
nujno to, da »je dober matematik tudi dober v logiki (v razumevanju!)«, pač pa
je lahko le dobro izučen za dobro-uporabljanje-matematičnega-jezika!
Vzemimo
tudi primer množic(e). Zamisli si dve množici (dva kroga, znotraj katerih naj
bi bili, skladno z matematičnim prikazom, dve – različni – množici) in zamisli
si, da se v določenem delu prepletata. In s tem prepletanjem, po matematiki,
nastane (poleg teh dveh, osnovnih množic) še tretja, množica. Super,
matematično (po na/učenem) povsem razumljivo, kaj pa zares, v naravi?
Zdaj si
zamisli, da si nekje sredi afriške savane, na rahli vzpetini, s katere
občuduješ dogajanje pod seboj. In vidiš čredo antilop, ki se pomika proti
severozahodu, in čredo slonov, ki se pomika proti severovzhodu, pri čemer je
njuno pomikanje tako zastavljeno, da si križata poti. Kaj je moč videti, v
takšnem primeru. Celo pet množic?! Prva množica antilop, ki je že prešla
prostor, na katerem se (v istem času) srečata antilopja in slonja čreda. Druga
množica antilop, ki do tega (skupnega) prostora še ni dospela. Prva množica
slonov, ki so se preko prostora križanja poti obeh čred že premaknili, druga
množica slonov, ki do tega prostora še ni dospela. Ena (in edina) množica,
sestavljena tako iz antilop, kakor iz slonov, tvorjena izključno zaradi tega,
ker so se različne živali v istem času znašle na istem prostoru! Vendar…
Če so
prve štiri množice (prva in druga, tako pri antilopah, kakor tudi pri slonih)
zares ENOTNO, na enak način delujoče skupnosti (množice), potem tista peta to
NI! V njej sta namreč dve povsem različni živali, in vsaka med njimi hodi svojo
pot, za svojimi, se obnaša tako, kot se obnašajo »njeni«, pomeni, da antilope
in sloni nimajo (v tem, danem času in na tem, danem prostoru) prav ničesar
skupnega, razen – časa in prostora! In takšna skupnost fizično (v naravi) ne
more obstajat, niti v enem samem trenutku (ker po vsebini nima ničesar skupnega),
lahko pa obstaja v matematiki, in samo v njej (kot enovitost, kot zaokrožena
celota, s krogom – opredelitvijo množice – izpostavljena samobitnost).
Ne,
matematika NI tako povsem »čista logika«, kot naj bi bila, po občem
prepričanju!
Ni komentarjev:
Objavite komentar