Odgovor
zastavim s pojasnilom, da je moč odpraviti (dokončno odpraviti, potemtakem
dejansko ozdraviti!) le tiste psihične motnje (okvare), ki so posledica
delovanja nagonske, nerazumske večine na razumsko zasnovanega posameznika,
medtem ko so motnje (okvare), povzročene zaradi porušenega (ali tudi sicer neobstoječega)
kemičnega ravnovesja (v možganih) potrebne trajne obravnave, s kemičnimi
sredstvi, na način, da je moč neozdravljivo uspešno držati pod nadzorom ter s
tem omogočiti relativno nemoteno delovanje okvarjene (obolele) osebe (oziroma
delovanje, v okviru katerega ne nastajajo dodatne težave, poleg obstoječih… v
primeru, seveda, da je obolelost tako huda, da radi nje obolela oseba ni zmožna
živeti nekega samostojnega živetja). Sedaj pa nadaljujem, v točkah…
1. Res je, vsaka psihična motnja
(okvara) negativno deluje na umske zmožnosti, kar pomeni, da se zmožnost
logičnega (razumskega) delovanja z vsako okvaro manjša (dokler ne pride do
tega, v primeru hujših okvar, da se sicer razumsko zasnovano bitje začne
izkazovati – torej tudi razmišljati – na enak način, kot se izkazuje nagonsko
zasnovana večina… ali celo do tega, da okvara privede do stanja globokega
podpovprečja, potemtakem do uradno ugotovljene umske obolelosti, umske nezmožnosti).
2. Dovolj je, za razumsko zasnovano
bitje, za kakovost njegovega živetja, da zmore razumevati vsaj osnove
izkazovanja (delovanja) stvarnosti, in nikjer ne piše, da bi moralo vsako
razumsko zasnovano bitje delovati absolutno logično (razumsko) in, posledično, dospevati
do prepoznavanja in ugotavljanja naravnih (potemtakem tudi družbenih)
zakonitosti, v odvisnosti od interesnega področja posameznika, seveda, v
odvisnosti od vsebin, katerim bi ta posameznik posvečal svoje znanje,
preučevanje.
3. V kolikor razumsko zasnovano bitje
zmore delovati skladno z lastno zasnovanostjo (kar načeloma zmore tudi v
primeru, da ga krasi posamična psihična motnja oz. okvara), v kolikor v svojem
delovanju (četudi psihično načetem, a zgolj načetem!) najde sebi veselje do
živetja, do življenja, s tem tudi voljo, moč za živetje oz. življenje, oziroma,
z drugimi besedami, v kolikor se posledice neke psihične okvare izkazujejo v
podobah »zasilnega izhoda«, nekakšnega skritega sveta, dostopnega samo
konkretnemu posamezniku, prostora, v katerega se lahko zateče pred vsakdanjimi
spoznanji, se v njem odpočije in si nabere novih moči, obenem pa taisti
posameznik zmore, kljub psihični načetosti, dovolj razumsko delovati, v takšnem
primeru je večinoma bolje takšno okvaro pustiti pri miru, je ne odpravljati
(ozdravljati)! V nasprotnem (v primeru vzpostavljanja absolutno logičnega
delovanja, absolutne razumskosti) se namreč zlahka lahko pripeti to, da se
ozdravljeni znajde pred nič kaj prijetnim spoznanjem o dejanskem stvarnem,
posledično v stanju brezupa (brezvoljnosti, popolne nemoči), obenem pa (čeprav
nemočen, brezvoljen – celo za lastno živetje!) potrebuje najti prepotrebno
voljo, prepotrebno moč za nadaljevanje lastnega živetja, potemtakem najprej
potrebuje samemu sebi najti neko vsebino, s katero lastno življenje (samemu
sebi) osmisli! In te vsebine nikakor ne zmore najti v okolju, v svetu občosti,
torej v svetu, zaradi katerega je tudi spoznal nemoč in breme brezupa! Pa…
Ker pri takšnih zadevah vselej obstaja
možnost, da ozdravljeni ne dospe do tega, da bi znova osmislil lastno živetje
(mimogrede: razumsko zasnovani smisel lastnega živetja ne vidi v tistem
nagonskem »da mi je lepo in dobro«, pač pa, povsem nasprotno, lastno živetje
osmišlja v odvisnosti od tega koliko zmore prispevati stvarnosti, potemtakem
tudi skupnosti, v kateri neposredno in posredno obstaja!), obstaja tudi
možnost, da se ozdravljeni sooči z dvema, skrajnima, zaključkoma (lastnega
živetja): da ga spoznanje stvarnosti in sočasna nemoč, brezupnost, privede do
vselej hujšega trpljenja, posledično do umske (in tudi fizične) obolelosti,
potemtakem do stanja, v katerem več ne obstaja v podobi suverenega bitja,
bitja, zmožnega odločati o samem sebi, ali pa do tega, da si poišče drug »izhod
v sili« in (predčasno) zaključi lastno živetje!
Torej,
če zaokrožim odgovor na uvodoma (naslovno) zastavljeno vprašanje, potem
zapišem: Ne, nikakor ni potrebno do konca (oziroma povsem) (o)zdraviti, pač pa
mora biti terapevt dovolj razumen, da zmore presoditi (in s tem tudi nase
prevzeti določeno tveganje, posledično odgovornost!) o tem kaj, koliko in do
kdaj bo (o)zdravil!
K sreči
današnja »psihoterapija« sploh ne ve tega, o čemer tu zapisujem (ve pa
psihoterapija, seveda, tisto pravo, dejansko poznavanje in razumevanje
problematike)! In, k sreči, njihove telovadbe, presajanja lončnic, druženja in podobne
»čarovnije« oz. »psihoterapevtske metode« ne morejo povzročiti v prejšnji točki
pojasnjene škode. Lahko »le« omogočajo to, da se (radi neustreznega tretiranja
obolelosti, pravzaprav, če ustrezneje resnici zapišem, zaradi nikakršnega tretiranja
obolelosti, vsaj ne takšnega, ki bi bilo podobno zdravljenju) obolelost krepi,
da počasi, a vztrajno, zavzema vse večjo vlogo in s tem, posledično, vse bolj
kvarno (do dokončne okvarjenosti) deluje tako na psihično, kakor tudi na
fizično zdravje (da, premnoge bolezni, ki se tozadevno izkazujejo kot fizične,
kot bolezni telesa, so neposredna posledica psihičnih okvarjenosti!!!).
Ni komentarjev:
Objavite komentar