Dejstva obstajajo sama po sebi, neodvisna od zmožnosti posameznikovega dojemanja

Vsaka žival ugotavlja na osnovi videnega. Človek vidi na temelju ugotovljenega.

Vsaka vera zase ve, da je pooblaščena za resnico.
Tudi laična prepričanja vedo, zase, da so pooblaščena za resnico.

Ni čudno, da je svet zmeden, ko pa ne ve znotraj katere od teh silnih resnic je resničen!

Najbolj pereče dejstvo je, da večinska dvonožnost ni zmožna dospevati do dejstev!

Vsi kretenizmi v stilu "svet je, kakršnega vidim", "svet je, kakršen se mi kaže", "podoba sveta je odsev podobe zročega"... dejanska stanja spravljajo na raven subjektivnega, od nezmožnosti dojemanja odvisnega "razumevanja" sveta kot objektivnega dejstva. In po takšnih gledanjih ne bi bilo ene same spremembe, enega samega premika v okviru tistega, čemur pravimo razvoj. In, po pravici, je sploh vprašljivo, če ne bi bilo bolje, ko bi, v okvirih tovrstnega pojmovanja, kar v kameni dobi ostali! Natanko tam, kjer so ostali tudi možgani tovrstnih "vidcev".

Verovanje ni opij (oz. možnost izbire), je nezmožnost dojemanja (nujnost).

Razum z dvoma dospeva do gotovosti. Bebavost z gotovosti ne dospeva do dvoma.

Da bi znižali starostno mejo za pridobitev volilne pravice? Čemu ne, bi še več bebcev odločalo, in bi bil svet, posledično, še bolj "demokratičen", pardon - bebokratičen!