Z različnih zornih kotov

Prejel sem pripombo na zapis formule, tiste, ki glasi takole: verovati = izklopiti dvom = ne dovoliti razumu, da se izkazuje v svoji temeljni podobi. In jo podajam, tu, kot izhodišče…

Verovati nikakor ne pomeni izklopiti dvom, ravno obratno. Vera temelji na dvomu. Dvomiti je potrebno toliko časa, da začneš dvomiti tudi v dvom - tako postopoma dosežeš popolno gotovost. Takrat seveda vera ni več potrebna. Prepričanja oz. koncepti, na katerih temeljijo religije, niso vera, ampak znanje. Seveda je tako znanje drugačno od znanja, ki ga posreduje znanost. A če sprejmemo ugotovitve sodobne znanosti, ki razkriva svoj lastni paradoks, potem se znanost in religija ne razlikujeta bistveno v odnosu do vere.

Nisem med tistimi, ki zgolj s prepričanji (trditvami) dejstvuje, menim namreč, da mora biti sleherno vedenje dovolj suvereno, da zmore svoje trditve tudi podkrepiti. In kako je to moč bolje storiti, kot s pojasnili?! Pa sem odpisal malček daljši odgovor:

Si med izjemami, s katerimi rad besedo "vržem", ne glede na to, ali popelje do strinjanja, ali ne, pa...
Zastavim v točkah. In skušam nekoliko širše, ne samo o "izklopu dvoma" in o "paradoksu znanosti" oz. o "nebistveni razliki med znanostjo in religijo, v odnosu do vere".

1. tradicija verovanja je prastara, potemtakem gre za izkazovanje konkretnega odnosa do obstoječega, ki izhaja še iz časov, ko o svetu ni bilo pravzaprav še nič znanega. In je bilo vse to neznano tolmačeno kot posledica "božje odločitve in volje". Potemtakem je moč trditi, da je verovanje nastalo iz - nevednih glav? Ki pa so, sočasno, imele potrebo po "vedeti", poznati vse (temeljne) odgovore, ne glede na način dospetja do njih (pač, če "padejo z neba", potem je še lažje).

2. verovanje je družbena tradicija, tudi v vzgojnem smislu. Verjamem, da ti ni znano delovanje psihe, konkretno podzavesti, in tudi dopuščam možnost, da boš ob pričujočem zapisu zamahnil z roko, češ bedarija, a kljub temu.
Obstajajo tako miselni, kakor tudi vedenjski vzorci, katere (večinsko) okolje prenaša iz roda v rod, in po določenih temah vprašanj praktično ni - stvari so takšne, kakršne so, in so takšne že tisočletja, potemtakem ne kaže dvomiti v njih!
Sam temu procesu pravim "vkalupljanje", če skušam drugače: prepričati oz. zdresirati posameznika, že od malega, da "absolutno resnico" sprejme kot absolutno resnico (zadeva, ki pa v praksi obstaja le v podobah, ki so nam, generalno gledano, v celoti še vedno nedosegljive)! Sčasoma takšno vkalupljanje doseže svoj namen, možgani, zapleten organ, usmerjen predvsem v zaščito svojega lastnika, s pomočjo podzavesti osvojijo vsiljevano (dresirano), kot svoje, s čemer lastnika pripeljejo do upoštevanja (tako v misli, kakor v siceršnjem delovanju) "absolutne resnice", posledično do ljubega miru v odnosu do okolja, do neogroženosti (ker ni več samosvoj, drugačen od vseh ostalih).
Res je, s tem možgani svojemu lastniku omogočijo lažje (so)bivanje, a le v fizičnem smislu (govorim izključno za razumsko zasnovana bitja, ker nagonska tako in tako podlegajo dresuri, ne vzgoji v podobi graditve suverene osebe), medtem ko mu v psihičnem, umskem povzročijo škodo: razum ne sme živeti (po konkretnem vprašanju, denimo po vprašanju verovanja, ali po več vprašanjih) tako, kot je zastavljen, pač pa ga podzavest potlači, onemogoči. In prav ta onemogočitev je edini razlog vseh psih. težav, NE nastalih zaradi kemičnih napak oziroma porušenja kemičnega ravnovesja v možganih. In v takšnem stanju VSELEJ najdeš argumente, s katerimi zmoreš samemu sebi (kot povsem logično) pojasniti tisto, kar moraš vedeti (v bistvu bolj ali manj tako, kot si se moral naučiti vedeti).
Si se kdaj povprašal o tem, da na vseh ostalih področjih izbiraš med možnostmi, si skeptičen, preden ne ugotoviš, spoznaš, dočim na področju verovanja tega ne izkazuješ? Pač pa si, pri svojih mladih letih, že prišel do končnega spoznanja (v katerega samemu sebi ne dovoliš dvomiti)?!

3. popolna gotovost? Takšna zadeva, preprosto, NE OBSTAJA! Ni ga namreč, ki bi poznal ne samo vse okoliščine, znotraj katerih živi, in znotraj katerih se okolju odvija čas, pač pa bi zmogel z gotovostjo tudi predvideti razpletanja posameznih stanj. Popolna gotovost zmore biti le stanje, v katerega samega sebe privedeš s tem, da - izklopiš dvom, razum, da se v celoti predaš verovanju v nekaj, v karkoli, vendar - če tako zaupaš, če tako veruješ, povej, prosim, da mi bo razumljivo, sledeče: tisočletja obstaja verovanje, in znotraj vsakega verovanja so popolnoma ZAUPALI in "vedeli", da je njih "bog" edini pravi, da edini obstaja, da je neminljiv, večen, vsemogoč... pa, daj, razloži mi, prosim, kako to, da v zgodovini toliko božanstev in bogov obstaja, kako da vsi tisti pred teboj verujoči, ki so "vedeli", niso prepoznali taistega "boga", katerega sam prepoznavaš?! Izklopiti dvom, ker zaradi "vedenja" ni več potreben, vključuje namreč tudi poznavanje vseh stvari, potemtakem tudi števila bogov, njih podobe, zadolžitev, imena...

4. vera temelji na znanju? Mejduš, potem je prav zahvaljujoč njej Zemlja postala okrogla, medtem ko je bila bakterija prepoznana kot tista "božja volja", ki je odgovorna za smrtnost obolelih?! Ne vem čemu, a moje vedenje mi je, doslej, drugače govorilo.
NE, vera niti ne temelji na znanju, niti ni vir znanja, pač pa te zavaja preprosto dejstvo: na samem začetku so bili vsi vzgajanji (dresirani) v verovanje, pa so tudi tisti, ki so zastavili posamezna odkrivanja, raziskovanja, bili del te tradicije. Zgolj toliko imata skupnega znanost in vera, po vprašanju znanja! Če se ne motim, znanost taisto znanje potrjuje v praksi, ga s prakso izkazuje in dokazuje, medtem ko vera... gore, reke, morja je naredil bog?!

5. znanost izkazuje lasten paradoks? V čem, v tem, da zmore tudi negativno delovati, ali v tem, da zanika lastna spoznanja, in jih nadgrajuje (za razliko od vere, ki še iz kamene dobe vse ve!) z novimi? Odgovorim na oboje...
Izobraževanje je postalo splošno, dostop do informacij in (določenih) znanj je prav tako postal splošen. Gre za stvari, katere se da (na)učiti, zlasti tam, kjer izvajanje uka poteka v okviru čutnega zaznavanja. S tem, s to splošnostjo, je tudi del znanosti, žal, dospel v roke nagonskih, nerazumskih, neetičnih bitij. Ajnštajn je, denimo, obžaloval svoja odkritja, na področju cepljenja jeder, ko je zvedel za atomsko bombo (ne boš verjel, a tudi ona zmore biti pozitivna, kakor je lahko pozitivna, za nekaj že, dobesedno vsaka stvar, ne glede na to, da se pretežno v lastni negativnosti izkazuje, a o tem bi bilo predolgo, bi dodatno razvlačil odgovor), saj je svoje raziskovanje usmeril v pozitivno rabo tega cepljenja. Obenem pa, žal, živimo, že dolgo, predolgo, v razmerah, znotraj katerih nagonska bitja, s svojimi sredstvi, ne samo zagotavljajo potrebne vire znanstvenega delovanja, pač pa ga lahko tudi onemogočajo.
Je paradoks v tem, ker popravlja svoje izsledke, znanost? NI, nikakršen paradoks! Samo neumnost lahko trdi, da "vse ve", in ker znanost noče biti neumna, zato preverja lastna odkritja, pri čemer s tehnološkimi dosežki in s širitvijo spoznanj dospeva globje in globje, medtem ko do samega konca te globine nikoli ne bo dospela. Je svet malček bolj zapleten, kot se kaže, in še o tem ne vemo, kaj biva na dnu oceanov, bomo pa znali razložiti, z gotovostjo in brez dvoma, nastanek sveta "iz božjih rok" (mimogrede, si ga že videl, tega boga, poznaš koga, ki se je fotografiral z njim?).
Paradoks je pravzaprav na strani vere: že toliko svojih trditev, izražanih v podobi ABSOLUTNIH, neomajnih RESNIC je morala popravljati, doslej, "resnic", zaradi katerih se je izkazovala tudi s sila neprimernimi ravnanji (neprimernimi zlasti za tiste, ki se na božjo ljubezen, na božje otroke ipd. sklicujejo), da bi že zdavnaj morala postati pametnejša, previdnejša... ko bi, vsaj za hip, znova vklopila dvom v lastno izklopitev dvoma v dvom o svoji modrosti!

6. mislim, da sem v prejšnji točki zapisal tudi o, po tvojem, nebistveni razliki, med znanostjo in religijo, glede vere (verovanja), a pripišem, kljub temu: znanost ne pozna absolutnih resnic (pač pa le resnice znotraj prepoznanega), zato se zmore, in to zlahka tudi počne, popravljati... pomeni, da ne veruje v nič drugega, kot v tisto, kar zmore dokazati (pa še to veruje le pogojno), dočim verovanje, religija - ko je stisnjena v kot, ko je prisiljena v to (prav s strani znanosti!) prilagaja svoje "absolutne resnice", s tem krči lastne temelje, a kljub temu ohranja "verodostojnost". Povej, na kateremkoli drugem področju (kot na področju religije), bi zaupal, bi verjel nekomu, katerega bi redno ugotavljal kot nekredibilnega?!

Ne želeč kvarno delovati na tvoje razpoloženje, in s pozdravom!