Med vedeti in verjeti...

Medtem ko znanost temelji na dejanskem (neposredno ali posredno slehernemu razumskemu izkazljivem), vera temelji na želji, vendar...

Obstaja popolno znanstveno spoznanje, denimo zakon gravitacije. In obstajajo vsa spoznanja, tudi vobče znana ter izhajajoča iz tega zakona. Denimo: malodane sleherni se zaveda, da ima malo možnosti za preživetje, v kolikor bo s prevelike višine skočil v globino.

Ne obstaja popolna vera, popolno verovanje, kajti tudi v primeru domnevane božje naklonjenosti, se bo stežka našel ta, ki - bo (pri zdravem zavedanju) nezavarovan skočil v prepadno globino!

Ah, za kaj takega moraš biti nor, že slišim medklic, le kdo, ki vsaj malo pozna svet, bi kaj takega naredil?!
Pa zapišem odgovor, temu medklicu: če zaupaš praktičnim spoznanjem tam, kjer se čutiš neposredno ogroženega, čemu jim ne bi zaupal tudi sicer?!

Znanost za svoje trditve potrebuje dokaze, vera "dokazuje" s trditvami.

Verovati... izklopiti dvom v dokončnost... ko bi vsi tako, potem... potem ne bi poznali ogrevanja, osvetljevanja, vožnje... celo pridelava hrane bi bila tujek, v svetu nabiralcev in mrhovinarjev, lovcev.

Na svetu obstajata dve temeljni silnici, prva, ki Zemljo okrogli, in druga, ki jo, še vedno, sili v ploščatost. Razmerje med njima pa je znano, že od nekdaj.

Požrli, in posrali, so vse, kar je bilo vrednega. Sedaj pa bi, bojda, obnovili tisto nekaj "vredno", pa...
Če zanemarim same nagonske "vrednote", zgolj povprašam: iz česa pa boste, obnovili, iz sebe drekastih, iz lastnega dreka?!