Pojasnilo...

katerega podajam bolj v duhu zabave, a, kljub temu, povsem resno.

Bojda “ni prav, in lepo, ker (jih) razvrščam.” Poglejmo, kako je s tem!

Razvrščanja potekajo samodejno. Sleherna podoba življenja razvršča samo sebe, na osnovi značilnosti, katere jo opredeljujejo, v skupino sorodnih (ji) bitij. Jaz nikogar ne razvrščam, pač pa le - ugotavljam razvrstitve! In to počnem izključno na podlagi dokazljivega, na temelju objektivnih dejstev, preverjanih v tolikšnem številu (primerov), da ne dopuščajo dvoma.

Prav(ilnost)? Si upam trditi, da absolutna večina niti slučajno ni merodajna za ugotavljanje pravilnosti. Bi morala izkazovati vsaj temeljno razumevanje, da bi ji bilo moč prisoditi poznavanje, vedenje, zlasti o takšnih zadevah, kakršna je tudi ugotavljanje značilnosti (posameznih vrst, oblik življenja). Glede morebitnih posameznikov, ki, morda, dvomijo v moja ugotavljanja, pa - ko boš premogel ustrezne argumente, s katerimi boš podkrepil svoj prav, se bodo moji argumenti, rade volje, umaknili tvojim, in bo moj prav priznal, da je neprav.

Lepo? Ugotavljanje lepega je povsem subjektivna zadeva, odvisna od tistega, čemur pravimo “okus”, zaradi česar “lepota” (“grdost”) ne zmore obstajati v predpisani podobi. Obenem pa - ko pomislim na najbolj brane edicije, najbolj gledane oddaje, najbolj poslušano glasbo... se mi okus absolutne večine tudi ne zdi najbolj primerno vodilo, po katerem bi lasten odnos do nečesa, česarkoli, usmerjal!

Zanimivo, v vsakdanjem življenju obstaja nešteto razvrščanj, v okviru katerih delijo na “grde” in “lepe”, “slabe” in “dobre”, “nepravilne” in “pravilne”... in to počno, ti, iz absolutne večine, izključno na temelju subjektivnih doživljanj ocenjevanega, kajti do objektivnega, do dejstev in njih prepoznavanja, s tem tudi do razumevanja, ne dospevajo. In prav radi tega, ker ne dospevajo do dejanskih stanj, zato obstaja “oblast, ki (po)kvari”, ker absolutna večina ni zmožna prepozna(va)ti “barab” in/ali nezmožnih takrat, kadar se le-te(i) pojavljajo (in predstavljajo) s svojimi besednimi izkazovanji, pač pa jih prepoznava šele naknadno, takrat, ko se izkažejo s posledicami svojega delovanja. In je “baraba” in/ali nezmožnež povsem “v redu”, celo na raven nacionalnega junaka se lahko povzpne, takrat (in do tedaj), ko (in dokler) s svojega položaja deli tudi občosti, ko pa preneha deliti... postane, v hipu, “baraba” in/ali nezmožnež. Potemtakem - malček absurdno, da ne zapišem skrajno neodgovorno, nesramno, je, kadar kdorkoli, ki razvršča po pravkar opisanem načinu, meni očita moja ugotavljanja!

Vem, da zapisano ni (in ne bo) razumljivo absolutno večinskemu, pa ga bo, če sploh, redek zares prebral, a, kakor sem že uvodoma - zabavno je z besedami, in še bolj zabavno je drezati v “logiko” (“razumskost”) nelogičnih, nerazumskih!