planet mi ljub! Ljub si mi kot celota, in v slehernem
svojem delčku. Tvoje vodovje... teče, kot da bi teklo skozi ožilje, in to le
zato, da se, na koncu, zlije v eno samo, prostrano, globoko srce!
Tvoje ravnice! Nekatere malodane nepregledne, budeče
domišljijo, ovite v mehkobo rastja, in božane z dlanmi vetrov. Gričevje,
palčkasto, na prstih stoječe, kot da bi se igralo z mislijo o rasti. Gorovja,
poljubljana s Sončevimi žarki, odevajoča se v puhast plašč oblakov...
V tvojem drobovju ležijo mnoge skrivnosti, iz želodca
so te kopali, v črevesju občudujejo lepote številnih polipov.
Tvoje nebo! Rado se prikriva očem, kakor da bi se
balo, da ga dosežejo, da z njim spočno, kar so že z mnogim drugim spočeli. Tako
lepo, mehko modro!
Življenje. Svet rastja, svet živali. Bogat,
raznovrsten, prepletajoč se v nerazdružljivo celoto, trpeč v sleherni
posamičnosti. Trpeč radi edine napake, katero premoreš...
Ko le ne bi nosil dvonoge živalskosti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar