Učiti
se ni brezpogojna pot do (dejanskega) znanja ( = razumevanja), medtem ko
razumevanje neizogibno vodi do (spo)znanja.
Več kot
je posamičnega znanja v ospredju (v zavestnem delu), manjša je verjetnost
razumevanja (dejanskega vedenja, znanja o nečem).
Obe
trditvi pojasnim med zapisovanjem nadaljevanja.
Najprej
– kaj je to znanje? Je to tista kategorija, katero je zmožna izkazovati
absolutna večina, in se kaže v podobi kopice naučenih podatkov (o čemerkoli),
ki pa se v praksi izkazujejo kot neuporabni (ko bi bili uporabni, potem bi
praksa potekala uspešneje, kot poteka sicer), ali je to, morda, razumevanje
določene vsebine, potemtakem (in brezpogojno) tudi zmožnost uspešnega soočanja
s taisto? Bi si upal trditi, da je znanje, tisto dejansko, slednje!
Ves
svet je ena sama celota, in bore malo pomaga »vedeti« o nekem posamičnem delu
te celote, v kolikor ti ni moč razumevati prepletanja vseh njenih (posamičnih)
delov, potemtakem tudi zmožnost razumevanja njih medsebojnega pogojevanja in
vzročno-posledičnih povezav.
Za
pojasnitev te trditve uporabim tri primere.
Pravo,
pravnik. Zgolj poznavanje pravnih normativov se izkaže kot povsem neživljenjska
zadeva, neuporabna, celo napačno delujoča, v kolikor (ob taistem poznavanju
pravnih normativov) ne izkazuješ tudi poznavanja (razumevanja) preostalih
družbenih izkazovanj, tako po vprašanju ekonomskih, socialnih, etičnih razmerij
(odnosov), kakor po vprašanju razumevanja samega nosilca teh odnosov,
potemtakem obeh bitij (človeka in človejaka), ki tvorita sobivanje! Tipičen
primer takšnega »pravnega« delovanja je, denimo, rubež hiše, izveden zaradi
poplačila nekega majhnega, banalnega dolga (neplačane položnice). S takšnim izkazovanjem
(prava, ali česarkoli drugega) v bistvu prihaja do realizacije nasprotja
tistega, čemur naj bi bilo izkazovanje usmerjeno, pa – namesto zagotavljanja
pravičnosti, izkaže krivico!
Vzemimo
še drug primer, s področja (vsaj po izvedbenem vprašanju) »ročnega dela«, torej
s področja, znotraj katerega so vsi elementi, potrebni za uspešno izvedbo,
dosegljivi čutnemu zaznavanju (edinemu načinu »dojemanja« absolutne, nagonske
večine). Primer izdelave stopnišča.
Kaj
potrebujem vedeti (znati), v primeru, da se samostojno lotim izdelave
stopnišča?
Najprej
moram, zagotovo, znati presoditi možnosti (izvedbe), katere mi zagotavlja
obstoječ, konkreten prostor, kajti – manjši, kot je ta prostor, bolj bom moral
stopnišče zavijati, ostriti, dvigovati njegov naklon… da bom uspel izpeljati
nameravano. Nato moram vedeti, znati o tem, kateri in kakšen material bom
uporabil, da bo stopnišče opravljalo svojo funkcijo in da bo njegova uporaba
varna. In bom pri tem moral vedeti tudi to, kateri (in kakšen) les bom uporabil
(v kolikor se odločim bodisi za leseno stopnišče, bodisi za kovinsko osnovo, in
lesene pohodne površine), da se ne bo le-ta sčasoma krčil, krivil, se začel
upogibati, se (zaradi uporabe) luščiti, krhati. Potem moram znati izračunati
povprečno višino posamezne stopnice, vedoč, da se korak (med hojo) hitro navadi
na razmerja (glede dolžine/višine), in da utegne, posledično, sleherno odstopanje
od povprečne razdalje (torej od razdalje, ki se kot večinska pojavlja, in se
nanjo korak navadi) predstavljati objektivno tveganje poškodbe (v kolikor je
stopnica, nameščena na samem vrhu stopnišča, od samih tal, do katerih vodi,
oddaljena več, kot je razdalja med posameznimi stopnicami, se mi utegne
pripetiti, da se bom ob zadnjem koraku spotaknil, v kolikor se podobno zgodi
pri najnižji stopnici, se mi utegne zgoditi, da bom pri sestopu zakoračil v
prazno, omahnil) – vse, kar (vsako)dnevno izvajamo, namreč izvajamo povsem
rutinsko, v naši podzavesti so shranjena navodila za ta izvajanja, pa povsem
mahinalno, v podobi samoumevnosti (ne misleč na sleherno malenkost) hodimo,
tečemo, kolesarimo… in tudi če se sam navadim uporabljati (po višini)
neenakomerno razporejene stopnice, to ne velja tudi za tistega nekoga, ki bo občasno
prišel k meni in občasno uporabljal taisto stopnišče (vajen hoditi po
enakomerno razporejenih stopnicah).
Kakopak,
še kar nekaj zadev je, o katerih moram vedeti (in razumevati njih pomen, v
odnosu do celote, stopnišča), od pritrdilnega materiala, do izbire premaza, na
katerem, na primer, v copatah iz blaga, koraku ne bo drselo… pa, z drugimi
besedami: če ene same zadeve (med vsemi potrebnimi) ne bom vedel, potem
stopnice ne bodo takšne, kakršne bi morale biti, da bi služile svojemu namenu –
dolgotrajni in predvsem njih varni uporabi.
Vzemimo
še bolj razumljivo primerjavo, s področja gradnje.
Veliko
je tistih, ki, denimo, določene stare objekte »adaptirajo«, jih do- in nadgrajujejo,
pri čemer jim je povsem samoumevno to, da na obstoječe zidove (in temelje)
prislanjajo ali celo postavljajo nove. Domnevam, da je marsikdo že videl takšne
(dozidane in/ali nadzidane) objekte, večina tistih, katere sem sam spoznal, se
je relativno hitro izkazala kot – za uporabo (bivanje v njih) nevarna! Čemu?
Preprosto, bodisi zaradi neustrezne temeljitve (ni vseeno, ko delaš temelje,
to, kakšno težo bodo nosili, ni vseeno to, na kakšni podlagi jih izvajaš, ni
vseeno to, da se večji /dozidan/ del objekta izkazuje tudi z večjo težo,
potemtakem tudi z večjo silnico pogrezanja – še slednja gradnja se namreč
pogrezne, vsaj za malo, pa je priporočljivo, da se pogreza kot neločljiva
celota, potemtakem kot gradnja, stoječa na enoviti podlagi, temelju…), bodisi
zaradi uporabe neustreznih materialov, bodisi zaradi neizvedene povezave med
obema (starim in novim) delom končne podobe objekta, bodisi… nisem gradbenik,
in se mi ta hip ne da pretirano razmišljat o teh različnih »bodisi«, a,
kakorkoli že, opisana problematika je stvarna (dejanska) in sploh ne tako
redka.
Kakorkoli
že, upam, da so zapisani primeri zadosten dokaz za trditev, da zgolj
razpolaganje z določenimi podatki (s tozadevnim znanjem) še ni dejansko znanje,
ni razumevanje tistega, kar se lotim razreševati, in kar naj bi uspešno
razrešil, ter (predvsem) brez neljubih posledic! V kolikor ne razumem celote, v
katero s svojim posegom bezam, potem mi je zagotovljen izključno neuspeh
(karkoli bom naredil, se bo izkazalo kot popolno nasprotje tistega, kar sem se
namenil delat, kar naj bi delal… pa, kot pravnik, namesto zagotovitve pravice,
znotraj etičnih norm, in upoštevaje tudi, npr., socialni vidik »primera«,
povzročim krivico… kot izdelovalec stopnic/hiše pa privedem do stanja, v okviru
katerega, namesto zagotovitve uspešne in varne uporabe lastnega izdelka,
ustvarim težavo, katero bo bodisi moral nekdo drug razreševati, bodisi se bo
izkazovala kot grožnja slehernemu uporabniku, tudi meni samemu, sicer vajenemu
napačno razporejenih stopnic, a v nekem trenutku zamišljenemu, na stopnice in
hojo po njih nemislečemu, hitečemu…)!
Če sedaj
to ugotovitev prenesemo v družbo, v svet kot tak, v sobivanje, ki bi, jamčim,
med razumskimi bitji zlahka zmoglo potekati povsem normalno, človečno, torej če
jo prenesem tja, kjer večine (dejanske) vsebine ni moč »videti« (razumevati) s
čutnimi zaznavami, potem ni potrebne neke pretirano obsežne pojasnitve
razlogov, zaradi katerih se to sobivanje izkazuje kot prisiljeno bivanje drug
ob drugem, ne pa kot dejansko, hoteno, predvsem pa uspešno sobivanje!
Menim,
da je povsem dovolj razlage, izkazane za prvo trditev, torej za trditev, da
samo učenje ni brezpogojna pot do dejanskega znanja, pač pa je le pot, ki, žal,
večinoma zagotavlja le razpolaganje s kupom (v praktičnem, realnem življenju)
nepotrebnih podatkov, nekoristnih, celo škodljivih, kadar se lotimo razreševati
tisti nekaj, o katerem menimo, da znamo, v bistvu pa ga sploh ne razumemo! In
celo še več…
Da,
dospeli smo do druge trditve: več kot je posamičnega znanja v ospredju (v
zavestnem delu), manjša je verjetnost razumevanja (dejanskega vedenja, znanja o
nečem)!
Trditev
(oziroma njeno pojasnilo) bo, morda, težje razumljiva, a kljub temu poskusim.
In vzamem za primerjavo računalnik.
V
primeru, da bi bili vsi podatki, vsi programi, potrebni za delovanje
računalnika znotraj ene same spominske enote, potem bi se ta računalnik bodisi
izkazoval kot povsem neuporaben za sprotno, tekočo uporabo (zanjo bi imel
namreč premalo prostora na voljo, premalo zmogljivosti, potrebne za delovanje),
bodisi bi se sistem, zaradi preobremenjenosti, enostavno, sesul! Zato imajo
računalniki, recimo temu tako, podspominske enote, v okviru katerih spravljajo
razne drobnarije, številne podatke, ki vsak zase (kakor znanje, o katerem sem
maloprej zapisoval!) niso prav nič uporabni (za delovanje celote), medtem ko v
podobi seštevka (torej kot celota vseh podatkov) v bistvu omogočajo delovanje
računalnika. In je v glavnem spominu, na glavnem disku, samo tisto, kar računalnik
opredeljuje, njegov programski skelet.
Popolnoma
enako je z možgani. Objektivno gledano je z njimi tako, da večje kot je število
posamičnih podatkov, s katerimi (zavestno) razpolagajo, manj prostora jim
ostaja za njih delovanje, za razumevanje! In v kolikor je teh podatkov preveč,
potem se lahko pripeti tudi takšna zadeva, kakršna se je nekemu Lojzu (govorim
o resničnem primeru!), ki je, dolgo tega, živel v Šentvidu (takrat je še bil
Šentvid pri Ljubljani, danes je sestavni del mesta): vse Prešernove pesmi je
znal »na pamet«, lepo ga je bilo poslušati govoriti jih, a to je bilo, v
bistvu, tudi vse, kar so zmogli njegovi možgani, v smislu nekega suverenega
izkazovanja, neogrožajočega sebe in okolico.
Mimogrede:
z »učenjem na pamet« uradna doktrina (šole) bojda »urijo spomin«… in se ne
zavedajo preprostega dejstva, pojasnjenega v podobi računalnika… in se ne
zavedajo še preprostejšega dejstva, govorečega o neuporabnosti (celo
škodljivosti) podatkov, »znanj(a)«, katerih/ega ne razumemo! In se, še bolj, ne
zavedajo dejstva, ki govori o tem, da je SLEHERNA INFORMACIJA (potemtakem
sleherni podatek, sleherno »znanje«), katero možgani zaznajo v okolju (četudi
se »mi« tega zaznavanja ne zavedamo!), za vedno shranjena v podzavesti!
Prav
zaradi tega tudi možgani razpolagajo z dodatnimi, pomožnimi spominskimi
enotami, z neke vrste skladiščem, v katero pospravljajo vse tiste podatke (vsa
tista posamična znanja), ki se na določeni stopnji razumevanja izkazujejo kot
nepotrebni (čemu moram poznati letnice, za razumevanje zgodovine, ko pa mi
zadošča poznavati konkretne razmere, znotraj katerih se določena izkazovanja –
neizogibno – odvijajo?!), in to, kadar so razumsko zasnovani še toliko bolj,
tudi počno: ves balast s področja znanja odlagajo v kot, v podzavest!
Z
drugimi besedami: možgani zmorejo privesti do takšnega stanja, da se nikakor ne
moreš spomniti nekih podrobnosti, nekih posamičnih znanj, o čemerkoli, obenem
pa si ta nekaj zmožen dejansko razumevati, dejansko o njem vedeti! In ne samo
to, pač pa ti to vedenje o tem »nekaj« omogoča tudi razumevanje celote
(kakopak, v odvisnosti od tega, s kakšno količino – dejanskega – znanja o
določenih vsebinah razpolagaš)!
Pomeni,
da ti, posamični podatki, možganom niso več potrebni?
Daleč
od tega, niso potrebni zavedajočemu se delu možganov (zavesti), dočim še vedno
ostajajo (natanko tako, kot pri računalniku) nekje »notri« in kot celota (do
katere resda zavestno ne dospevam) ne samo omogočajo, pač pa tudi zagotavljajo
delovanje v podobi razumevanja!
Velikokrat
sem že priznal, da bi padel na vsakem izpitu, ko bi moral ponovno v učni
proces, tudi na tistih osnovnošolskih… v primeru, da bi od mene pričakovali,
zahtevali tisto »znanje«, ki ga občost kot znanje pojmuje. In bi, domnevam, še
bolj padel, ko bi učiteljem razlagal o tistem, o čemer se jim zgolj dozdeva, da
vedo. Kajti…
Pomisli
o tem, koliko šolskih, uradnih, občih »znanj«, merodajnih malodane za vse, je
tekom zgodovine že popadalo, se izkazalo bodisi za nepopolna, bodisi v celoti
napačna, četudi jih je absolutna večina »razumevala« in je vedela zanje, da so
edina pravilna! In vsa ta »znanja« so bila v prvi vrsti predvsem ovira, ki je
slednjemu razumevajočemu preprečevala, ali vsaj otežkočala pot do dejanskega
spo/znanja!
Pa, za
zaključek, zapišem, znova, tudi to: podatki, (tozadevno) znanje NI(so) brezpogojna
pot do razumevanja, razumevanje JE pot do (spo)znanja!
In
pridodam: dojemljivost, zmožnost razumevanja je naravna kategorija, na katero
se ne da vplivati (je ni moč večati/manjšati) in se je ne da (na)učiti! Ali je,
ali pa je, preprosto (in večinoma), ni!
Ni komentarjev:
Objavite komentar