Obstaja
obče prepričanje, da je moč v okviru besedne zveze »po človeško« govoriti o
izkazovanjih, celo povsem samoumevnih, za absolutno večino, med katera sodijo
tudi privoščljivost slabega, zavist, zahrbtnost, maščevalnost… skratka, o
izkazovanjih, ki so popolno nasprotje etičnega! In posledično se da,
potemtakem, po mnenju občosti, tudi besedi (oziroma sami vsebini, ki za to
besedo stoji) človek pripisati nepravilno, nedopustno, slabo…
Uboga,
umsko zelo, zelo, zelo uboga občost! Ko bi vsaj eno stvar razumela, in o njej
tudi vedela, zares vedela!
Takole
zapišem…
Ko je
človek, zelo dolgo nazaj, dospel med človečnjake, je, domnevam, »padel na rit«,
od silnega presenečenja! Naletel je namreč na bitja, ki so mu bila, navzven,
dokaj podobna, le da so bila bolj poraščena, nižje rasti in bolj čokata, v vsem
ostalem, vsebinsko torej, pa so se izkazovala v popolnem nasprotju kot človek!
Celo govoriti niso znali, ti, človečnjaki, pač pa so za (medsebojno)
komuniciranje uporabljali govorico preprostih glasov, sila enostavnih zlogov,
medmetov, natanko tako, kot to, še vedno, izkazujejo opice.
Naneslo
je, da je človek začel sobivati s človečnjaki, se z njimi tudi pariti. In
posledice tega parjenja, in sobivanja, so današnji človejaki! Ki so, s
človekovimi geni, pridobili določene zadeve, denimo na zunanji, fizični
podobnosti, na določenih, tudi glasovnih zmožnostih… radi sobivanja, posledično
zaradi nenehnega ponavljanja ene in iste (človekove) prakse, pa so se tudi
naučili tega, da so se začeli izkazovati, vsaj tozadevno, zgolj površnemu
opazovalcu tudi dejansko, »po človeško«. In tudi izgovarjati (besede in njih
zveze) so se naučili… žal pa je v naravi tako, da nižjerazvitost (organizmov,
katerihkoli) prevladuje, in se, kot bolj trdoživa, ohranja skozi generacije,
potemtakem je tisti del (pri morebitnih
združevanj dveh različnih vrst), ki (vsebinsko, dejansko) opredeljuje potomstvo
(oz. vse kasnejše rodove)…
Človek
je, s svojim pojmovanjem sveta, in sobivanja, odpravil sistem boja za
preživetje. Ukinjal je pravice, temelječe na sili, ukinjal je torej tiste
pravice, ki so pripadale močnejšim, spretnejšim. V okviru tega je ukinil
fizična obračunavanja, tudi uboj(e), s katerim(i) so, nekoč, človečnjaki »iskali
pravico«, ukinil je načelo »zob za zob, oko za oko«, ukinil je kanibalizem…
skratka, uvedel je pravne (pred tem predvsem etične) norme, uvedel je
dogovarjanje, dogovorno razreševanje nesporazumov, pa – ko bi bil človek
dejansko slab, ko bi bil tisti »po človeško« v podobi občega razumevanja, zares
negativen, potem bi, taisti človek, zahvaljujoč svojim (ekstremno) večjim
umskim zmožnostim (od človečnjaških) najprej pobil vso človečnjaško konkurenco
(v zasedanju prostora, v stremljenju po hrani…), kasneje pa bi (tako, kot je to
v okviru inercije, njenih zakonitosti) s taisto prakso nadaljeval tudi znotraj
lastne vrste, vendar…
NE, NE,
NE GRE TAKO! Namreč, VSAKA VSEBINA, ki obstaja, ima svojo zasnovanost, in tudi
poteka (se izkazuje) SKLADNO S TO (svojo) ZASNOVANOSTJO, pa tisti, ki tvori,
gradi, spreminja na bolje… NE DOSPE do
tega, da bi razkrajal, rušil, slabšal!
Ne
verjameš? Prav, ti ni potrebno. Lahko pa, če zmoreš, vsaj razmisliš, o sledečem…
Voda.
Njena temeljna značilnost je, da je tekoča. Tako je zasnovana, da teče, in le
kadar dospe v okoliščine, ki nasprotujejo njenemu temeljnemu izkazovanju,
preneha teči (ne pa tudi krožiti!), ker jo okoliščine v to prisilijo, ker ji
okoliščine to onemogočajo, ji, v bistvu, onemogočajo biti to, kar zares je!
Zato pa bo, taista voda, takoj in brezpogojno tekla, v istem trenutku, ko bo
dočakala spremembo teh, omejujočih jo okoliščin.
Ogenj?
Gori. Zastavljen je tako, da gori. Preprosto MORA goreti, sicer ne bi bil
ogenj. In dokler ima iz česa goreti, do tedaj bo gorel, in mu niti na misel ne
bo padlo, da bi samega sebe zatajil, da bi (samega sebe) ugašal! Pa, ko bi se
dalo, bi gorel v nedogled, večno! Ko bi obstajalo, to, večno.
Gorel
bi, kot gori Sonce, ki se z gorenjem izkazuje vse od svojega rojstva
(pravzaprav je kot goreče sploh zmožno obstajati v podobi Sonca), in bo umrlo
(en sam vesoljski hipec kasneje) takrat, ko bo izgorelo, ko ne bo imelo več iz
česa goreti.
Lev,
katerakoli zver? Ko je lačen, ubija, da se nasiti. Le sit zmore počivati, in ne
ubijati, v primeru, kakopak, da se ne počuti ogroženega. A ko mu spet zakruli,
takrat mu na pamet ne pade, da bi se izkazoval v lastnem nasprotju, torej
drugače od svoje zastavljenosti, pa da bi, za spremembo, mulil travo, ali (se)
celo postil. Nak, takoj krene v lov, takoj krene ubijat, da bi (bo) jedel!
Ta, ki
človeku pripisuje nagonska, živalska, neetična ravnanja (izkazovanja), ta s tem
izkazuje le dvoje. Prvič to, da NIMA POJMA o naravi (in naravnem), drugič pa
to, da JE NEZMOŽEN (logičnega) razmisleka!
Davno
nazaj je Kosovel napisal svojo Človeka nikar. In Srečka slavijo, celo kot
nekakšnega vidca, preroka. A kaj, ko mladec bodisi ni imel dovolj življenjskih
skušenj, bodisi mu je nekaj preprečevalo dospevanje do spoznanja, tistega
pravega, ne zgolj domnevnega, kakršna so značilnost občosti! Kajti… zaprosil je
»boga«, naj, v primeru ponovnega njegovega »stvarjenja«, nikarte ne poustvari
(torej znova ustvari) človeka! Pa…
Srečko,
Srečko, ČLOVEČNJAKA ne bi smel »bog« (karkoli kdorkoli že pod tem pojmuje) »ustvariti«,
ker se v takem primeru človek ne bi mogel z njim pariti, in ne bi nastali
(današnji) človejaki, bitja, (le) navzven podobna človeku, navznoter, po svoji
vsebini, po svojih umskih zmožnostih pa le – nagonska, nerazumska bitja, »kulturni«
dediči človečnjaka!
Ne,
Srečko, nasprotno: ČLOVEKA VSEKAKOR, IN TO V ČIM VEČJEM ŠTEVILU!
Ni komentarjev:
Objavite komentar