Umetna inteligenca, termin, ki je dobesedno preplavil
svet. S pomočjo občosti, kakopak, taiste občosti, ki je sproducirala številne
ugotovitve o stvareh, katere naj bi obstajale, a njihovega obstoja v praksi ni
moč izkazati, potemtakem tudi dokazati ne, kar pomeni, da takšne stvari
obstajajo samo v prepričanjih, bolje v blodnjah, ki izkazujejo popolno
nezmožnost tako dojemanja, kakor razumevanja, potemtakem - izkazujejo neumnost!
Skušajmo ugotoviti, kaj to inteligenca sploh je! Že
mnoge “utemeljitve” sem slišal, o njej, inteligenci, med drugimi:
- inteligenca je razmišljanje, mišljenje
- inteligenca je izbiranje med različnimi možnostmi
- inteligenca je učenje na napakah, potemtakem tudi
delanje napak
Vse našteto je, v bistvu, eno in isto, čeprav
izkazovano v različnih podobah, predvsem pa vse našteto ni tisto, kar
inteligenco (razumskost) opredeljuje kot nekaj posebnega, saj so vse omenjene
zadeve značilne tudi za (povsem preprosto) pamet (s katero razpolaga, poleg
človeškega, tudi ves živalski svet), ki se ekstremno razlikuje od inteligence,
razuma!
RAZMIŠLJANJE, mišljenje je zgolj proces, v okviru
katerega skušamo ugotoviti določena stanja (okoliščine, v katerih se znajdemo)
in to počnemo radi tega, da bi se na temelju ugotovljenega lahko ustrezno
odločali (izbrali določen način lastnega odziva, delovanja, v odnosu na
omenjene okoliščine). Da je razmišljanje o konkretnem krepko premalo (da bi ga
lahko opredeljevali kot temelj inteligence oz. razuma), pričajo številni
primeri iz prakse, primeri, znani tako v živalskem svetu, kakor tudi v svetu
“človeštva”. To, konkretno razmišljanje (mišljenje) se namreč odloča na ravni
čutnega zaznavanja, pa se zlahka pripeti, da v iskanju (sebi) najugodnejše
rešitve povzroči (sebi) škodno stanje. Pomisli na strup, ki (z vonjavami, z
okusom) privabi podgano, miš, psa... pomisli na deteljo, ki je (v odnosu do
trave) okusnejša kravi... pomisli na brezglav beg preplašene živali, ki se med
bežanjem poškoduje... pomisli na izbiro številnih politikov, ki so obljubljali
klobase, dali pa fige... pomisli na švicarske sanje, že v osnovi docela
neutemeljene, nerealne, tumpaste!
IZBIRANJE med različnimi možnostmi je, v bistvu, samo
razmišljanje, je opredeljevanje do nečesa, česarkoli, na osnovi miselne
obdelave (razmišljanja) taistega. Pomeni, da tudi to izbiranje ni temeljna
značilnost razuma, čeprav je njegov sestavni del (kakor je tudi sestavni del
preproste pameti).
UČENJE na napakah oz. delanje napak je stranski učinek
slednjega odločanja, s to razliko, da bolj kot je odločanje utemeljeno na
razumevanju, manj napak bo naredilo, kar, z drugimi besedami, pomeni, da je
delanje napak (ne pa tudi, zlasti ne brezpogojno, učenje na njih temelju) prej
značilnost pameti, kot razuma, inteligence (ki se zmore učiti tudi posredno,
torej na podlagi tujih izkušenj, torej tudi tujih napak)! Kar seveda ne pomeni,
da se razum ne zmore zmotiti, obenem pa ne pomeni, da lastne zmote ne prepozna
ter na njej bodisi ugotovi lastno nemoč, bodisi najde pot v pravo (vsaj
pravilnejšo) smer. Pa, za razliko od pameti, ne ponavlja (in to v nedogled)
enih in istih napak, kakor to počne preprosta pamet (tipičen dokaz: nenehno
ponavljanje zgodovine, nenehno onesnaževanje okolja, resda z različnimi
substancami, nenehno iskanje pravilne družbene oblike...).
Obstajata dve kategoriji (načina, vrsti) mišljenja.
Prvo je povsem preprosto, konkretno, enostavno, praktično mišljenje, značilno
tako za živalski svet, kakor za svet “človeštva” in za človeka, in jo imenujemo
PAMET. Drugo je razvitejše, zahtevnejše, in (poleg zmožnosti konkretnega,
praktičnega, enostavnega mišljenja) vsebuje tudi zmožnost celovitega,
kompleksnega mišljenja, katero je možno izključno zaradi ZMOŽNOSTI ABSTRAKTNEGA
MIŠLJENJA, zaradi zmožnosti, če zapišem dokaj preprosto, “zamisliti si določene
povezave in/ali vsebine”, sklepati po posredni poti (na osnovi konkretno
ugotovljenega, resda, a nad njim in mimo njega), prepoznavati in ugotavljati
“poti”, načine, pravila po katerih se določene vsebine vselej izkazujejo (torej
ugotavljati naravne in družbene zakonitosti), in tej drugi obliki mišljenja je
ime RAZUM!
To, da zmore razum (inteligenca, intelekt)
prepoznavati (naravne in družbene) zakonitosti, to obenem pomeni tudi to, da
zmore vedeti o dejanskih vzročno-posledičnih povezavah, kar pomeni, da zmore
predvidevati realne posledice zastavljenih izkazovanj in/ali ravnanj, s čemer
zmore, zavestno in hoteno peljati in pripeljati do načrtovane bodočnosti! Pri
čemer se zmore, in to zna izkazovati v slehernih okoliščinah, odzivati
okoliščinam primerno in v prid boljšega, v prid dejanskega razreševanja (ne le
mazanja oči) problemov (kadar težavo rešiš, takrat se ne pojavlja več, pomeni,
da je nenehno ponavljanje enih in istih težav zgolj izkaz dejstva, da težave
nikdar zares niso bile rešene!). Tako je, denimo, razum že pred tremi
desetletji govoril o današnjem ekonomsko-socialno-političnem stanju, in je to
počel izključno na temelju zastavljenih poti, a kaj, ko je obča pamet bolje
vedela, in je gnala po svoje...
Zdaj pa razmisli o tem, kateri stroj, katera naprava
se je zmožna samostojno, suvereno odločati znotraj vseh možnih okoliščin, tudi
tistih, katerih snovalci (programerji) stroja oz. naprave niso predvideli?!
NOBENA! Oziroma drugače: v kolikor se bo znašla znotraj takšnih okoliščin, bo
naprava bodisi bedasto odreagirala, bodisi se bo, preprosto, sesula. Kar
pomeni...
Da NI umetne inteligence, obstaja le naravna
inteligenca (razum), ki pa je (deloma, v nepopolnosti) vgrajena v tehnične
izdelke, je v njih opredmetena, a se zlahka (ker se ni zmožna dejansko suvereno
odločati) izkaže kot prav nič inteligentna. To, da pa takšna “inteligenca”
zmore več od občestva, potemtakem od običajne pameti... to je pa že poglavje
zase.
Ni komentarjev:
Objavite komentar