Majhnost dvonogega bitja je najbolj razvidna na
temelju njegovih umskih nezmožnosti. Povprečno (potemtakem večinsko) dvonogo
bitje namreč vse, ves svet, presoja skozi lastne oči, po svojih, povsem
subjektivnih zmožnostih in merilih, pa, denimo, vse zelenje, katero mu
neposredno ne koristi, razglasi za plevel, čeprav...
Tudi solata, zelje, paradižnik... so bili, nekoč,
“plevel”, in so to nehali biti ob ugotovitvi njihove uporabnosti, koristnosti
(dvonogemu bitju). Ampak - vse zelenje je koristno, če že ne neposredno, potem,
zanesljivo, posredno! Trava, in “plevel”, je krma za živali (katere gojimo in
konzumiramo njih meso, mleko, uporabljamo njih sestavne dele za številne
pripomočke, s katerimi si lajšamo življenje...). Trava, in “plevel”, “drži
zemljo skupaj”, pomeni, da zmanjšuje možnosti erozije (povzročene tako s strani
vetra, kakor tudi vode). Trava, in “plevel”, zmanjšuje delovanje Sonca na prst,
potemtakem zmanjšuje njeno izsuševanje. Trava, in “plevel”, ne nazadnje sodi
med proizvajalce kisika, prepotrebnega plina za obstoj (obstoječega) življenja
na planetu!
In kakor vse ostalo, tako povprečno dvonogo bitje vidi
tudi “čas”, torej tisto vsebino, ki sama po sebi ne obstaja, pač pa si jo je,
ob ugotavljanju minljivosti, izmislil dvonožec. Res je, slednja posamičnost
mineva, najprej nastaja in nastane, nato živi in odživi svoje, vendar - taisto
minevanje ne velja za celoto, za vse tisto, čemur pravimo “svet”. Le-ta obstaja
od nekdaj, in bo obstajal v nedogled, pa bi se dalo sklepati...
Da čas, po eni od svojih značilnosti, sodi v isto
kategorijo kot materija in energija, ki sta neuničljivi, neminljivi, se ne
moreta pretvarjati iz “nekaj” v “nič”, pač pa le spreminjata lastne podobe, s
čemer v neskončnost ohranjata lastno živetje, lasten obstoj. Čemu bi čas sodil
k omenjenima? Preprosto...
V kolikor posamičnosti “odmirajo” ( = prehajajo iz
nekih konkretnih podob v druge, drugačne), potem je neizogibno ugotoviti, da iz
tega “odmiranja” nastaja novo! In ker narava ne pozna smetišča, neke deponije,
na kateri bi, na diskretni razdalji in nemoteče, “odmrlo” čakalo na to, da se nabere
zadostna količina (istega), preden bi se zastavilo v nekaj novega, pomeni, da
se oba procesa (“odmiranje” obstoječega in porajanje novega) odvijata hkrati,
sočasno, na temelju česa je moč sklepati, da se taisti čas, ki “tu”, “pri nas”,
v nam znanem (vsaj tozadevno znanem) delu vesolja odteka, kopiči, nabira nekje
drugje, tam, kjer se iz “odmrlega” poraja novo.
S tem v zvezi je moč tolmačiti tudi t. im. črne
luknje, prehode iz enega dela (vesolja) v drug. Poskusi (v eno izmed črnih
lukenj so namenili raziskovalno sondo, a jo je črna luknja zavrnila, izvrgla!)
pričajo o tem, da ti prehodi ne sprejemajo večjih delov, pač pa le tiste
najmanjše, morda tudi mikroskopsko nevidne delce. Tiste delce torej, ki so
dokončno prenehali biti sestavni deli nečesa, kar je, nekoč, obstajalo v
“našem” delu vesolja. In ko ti delci prehajajo skozi črne luknje, se na drugi
strani spet nabirajo (se “lepijo” skupaj), kajti povsem neosnovano bi bilo
domnevati, da na drugi strani črnih lukenj (torej v tistem “nenašem” delu vesolja)
ne obstajajo povsem enake naravne zakonitosti, kakršne ugotavljamo tu, pri nas.
Pomeni, da obstaja tudi sila privlačnosti, njena posledica pa je ta, da se
drobni delci združujejo v vse večjo količino, gmoto, maso...
Kakopak, že vedenje o dogajanju znotraj kompostnika,
ali znotraj nakopičene trave, sena, žagovine... dopušča predvidevanje o tem, da
se z gostitvijo mase porajajo določene energije, med njimi tudi (ali predvsem)
toplotna, ki postopoma pridobiva na svoji moči... in privede tudi do tega, da se
gmota (ki pred tem ni gorela) spremeni v - Sonce! In se le-to, ob
skoncentrirani energiji, začne izkazovati tudi tako, da ga razganja, da mu
odnese posamezne delce (in nastanejo planeti, tudi Zemlja), skratka, to
kopičenje energije privede do “prvega poka” (in vseh ostalih, naknadnih in
manjših “pokov”). Vendar...
Tu sem, z razlago, malček, morda zašel, a kljub temu -
v kolikor nekaj ne izginja, pač pa le spremeni prostor (in podobo) svojega
delovanja (tako kot čas, ki v “našem” vesolju izginja, da bi se, sočasno,
pojavljal na oni drugi strani), potem le-to ne odteka (vsaj ne v smislu
pojmovanja dvonogega bitja) in ni minljivo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar